Gibanje Fokolarov
Domov / Beseda življenja / december 2017

december 2017

PDF natisni E-pošta

»Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi.«
(Lk 1,38) najmlajši b čb pps otroci

Mlado dekle – na svojem domu v Palestini, na obrobju mogočnega rimskega cesarstva – dobi nepričakovan in pretresljiv obisk: Božji poslanec ji prinese vabilo in pričakuje njen odgovor.
»Veseli se!« 1 ji reče angel pri pozdravu, potem pa ji razodene zastonjsko Božjo ljubezen in jo prosi, da bi sodelovala pri izpolnjevanju njegovega načrta s človeštvom.
Marija z začudenjem in veseljem sprejme dar osebnega srečanja z Gospodom in se popolnoma prepusti temu še neznanemu načrtu, saj v polnosti zaupa v Božjo ljubezen.
S svojim velikodušnim in popolnim »Glej, tukaj sem!« se Marija odločno postavi v službo Boga in ljudi ter s svojim zgledom vsem sijajno kaže, kako se je treba okleniti Božje volje.

»Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi.«
Ko je Chiara Lubich premišljevala o tem evangeljskem stavku, je zapisala: »Zato da bi Bog mogel izpolniti svoje načrte, potrebuje le ljudi, ki se mu predajo z vso ponižnostjo in razpoložljivostjo dekle. Marija – prava predstavnica človeštva, katerega usodo sprejema nase – s tem svojim ravnanjem Bogu za njegovo stvariteljsko delovanje prepušča ves prostor. Toda ker izraz "Gospodov služabnik" ni bil le izraz ponižnosti, temveč je bil tudi častni naslov, ki so ga pridevali velikim služabnikom odrešenjske zgodovine, kot so Abraham, Mojzes, David in preroki, Marija s temi besedami izraža tudi vso svojo veličino.«2

»Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi.«
Tudi mi lahko v svojem življenju odkrivamo Božjo navzočnost in poslušamo "besedo", ki nam jo namenja Bog in nas vabi, naj v zgodovini, tu in zdaj, uresničimo delček njegovega načrta ljubezni. Naša krhkost in občutek neprimernosti bi nas lahko ustavila. Zato sprejmímo za svoje angelove besede: »Pri Bogu ni nič nemogoče,«3 in bolj kot v svoje moči zaupajmo v njegovo silno moč.
Ta izkušnja nas osvobaja pogojenosti in domišljanja, da smo sami sebi dovolj, na dan pridejo naše najboljše energije in naše sposobnosti, za katere nismo niti vedeli, da jih imamo, in končno smo sposobni, da tudi sami ljubimo.
Zakonski par pripoveduje: »Že na začetku zakona sva najin dom odprla sorodnikom otrok, ki so ležali v bolnišnicah našega mesta. Gostoljubje sva nudila več kot sto družinam, a vedno sva skušala biti midva družina za druge. Pogosto nama je Božja previdnost pomagala, da sva tudi s finančnega vidika lahko sprejemala najine goste, a najprej je bila potrebna najina pripravljenost in razpoložljivost. Pred kratkim sva prejela nekaj denarja in sva ga shranila, saj sva bila prepričana, da bo znesek komu koristil. In res, kmalu zatem je prišla nova prošnja za pomoč. Vse je igra ljubezni z Bogom in biti moramo učljivi ter igro igrati.«

»Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi.«
Chiarin nasvet nam lahko pomaga, da bi živeli ta evangeljski stavek ter sprejeli Božjo besedo, kakor je storila Marija: »... s polno pripravljenostjo in z zavestjo, da to ni človeška beseda. In ker je Božja beseda, je v njej navzoč Kristus. Torej v njegovi besedi vase sprejemaš Kristusa. In z dejavno pripravljenostjo Božjo besedo uresničuj vsak trenutek. Če boš ravnal tako, bo svet znova videl Kristusa hoditi po ulicah sodobnih mest, Kristusa v tebi, oblečenega kakor vsi drugi, Kristusa, ki dela v uradih, šolah, v najrazličnejših okoljih, sredi vseh drugih.«4
V tem času, ko se pripravljamo na božič, si tudi mi vzemimo, kakor je to storila Marija, nekaj časa za to, da bi bili "iz oči v oči" z Gospodom, morda tako, da preberemo kakšno stran iz evangelija.
Skušajmo prepoznavati njegov glas v svoji vesti, ki jo razsvetljuje Božja beseda in je postala občutljiva za potrebe bratov, ki jih srečujemo.
Vprašajmo se: Kako je lahko danes Jezus navzoč po meni, da bi tam, kjer živim, prispeval k temu, da bo človeška družba postala družina?
Naš »Tukaj sem!«, s katerim bomo odgovorili Bogu, mu bo pomagal okoli nas sejati mir in v našem srcu bo raslo veselje.

Letizia Magri