Gibanje Fokolarov
Domov / Duhovnost

Duhovnost edinosti

PDF natisni E-pošta

ca0034_gabriele-marsili_cielo_e_terra-421x200

 

 

 

 

Duhovnost edinosti, ki jo je sčasoma izrazila Chiara Lubich, je bila kmalu označena kot »skupnostna« ali bolje, »občestvena« duhovnost, usmerjena k edinosti, k »ut omnes unum sint« (Jn 17,21). 

 

 

 

Izraža se v dvanajstih temeljnih točkah, ki so povezane med seboj:       

  1. Bog Ljubezen

  2. Božja volja

  3. Beseda

  4. Brat

  5. Medsebojna ljubezen

  6. Jezus v evharistiji

  7. Edinost

  8. Zapuščeni Jezus

  9. Marija

10. Cerkev

11. Sveti Duh

12. Jezus med nami

 

Za Chiaro duhovnost edinosti v vsaki od točk nikoli ni preprosto načrt, kakor bi se izoblikoval v njeni zamisli, premišljevanje ali misel, ki bi se porodila iz duhovne teologije. Nasprotno, gre za duhovnost, ki zahteva takojšen, odločen in konkreten odgovor, nekaj, kar vzbudi življenje. V čudoviti zgodovini Cerkve, bodisi pri posameznikih, svetnikih in skupnostih, je bilo vedno značilno, da gre k Bogu vsak kot posameznik. To ostaja tudi v duhovnosti edinosti v smislu, da je posameznikova izkušnja z Bogom in v Bogu edinstvena in neponovljiva. Kljub temu pa duhovnost, ki jo prinaša karizma edinosti, ki jo je Sveti Duh zaupal Chiari, poleg te nujne osebne duhovne izkušnje poudarja skupnostno razsežnost krščanskega življenja. To ni absolutna novost, evangelij je že v sebi skupnosten. Tudi v preteklosti so že bile izkušnje, ki so poudarjale skupnostni vidik hoje k Bogu, predvsem v tistih duhovnostih, ki so jih vzbudili tisti, ki so postavili ljubezen za temelj duhovnega življenja. Dovolj naj bo primer svetega Bazilija in njegovih skupnosti.

Chiara Lubich prinaša “svojo” duhovnost, ki je izviren skupnostni način hoje k Bogu: biti eno v Kristusu po besedah iz Janezovega evangelija: »Kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno« (Jn 17,21). V Chiari to postane življenjski slog.

“Skupnostno duhovnost” so za naš čas naznanjali sodobni teologi in jo poudarjal drugi vatikanski cerkveni zbor. Ko je Karl Rahner govoril o duhovnosti Cerkve v prihodnosti, si jo je zamislil kot »bratsko skupnost, v kateri je mogoče doživeti isto temeljno izkušnjo Duha. Drugi vatikanski cerkveni zbor je usmeril svoje zanimanje na Cerkev kot Kristusovo telo in ljudstvo, ki je združeno z vezjo ljubezni Svete Trojice.

Če je cerkvena učiteljica, sveta Terezija Avilska, govorila o “notranjem gradu”, prispeva duhovnost edinosti k oblikovanju “zunanjega gradu”, v katerem je Kristus navzoč in ga razsvetljuje.

Vir: www.focolare.org