“En brat, dva brata … veliko bratov”, to je bilo geslo mednarodnega kongresa 2012 za dečke iz Gibanja gen4. Zbrali so 4.000 igrač za otroke v deželah, kjer divja vojna.
Park centra mariapoli v Castel Gandolfu je postal veliko igrišče, posejano z zastavicami, trakovi iz barvnega papirja in baloni. V hiši imajo praznično razpoloženi dečki polne roke dela. Razdeljeni so v skupine, delajo vsi skupaj, oznojeni so. Takoj pa, ko jih zaustavim in vprašam, kdo so, od kdo so, zakaj so tam in če so zadovoljni, me pogledajo neposredno v oči in odprejo srce brez velikih besed. Spremljajo jih večji dečki, gen 3, in asistenti. Tu so tudi mame in očki.
To je izsek kongresa gen 4, ki je potekal od 14. do 17. junija. Prišlo je 400 otrok iz Italije, več evropskih držav in živahno in bogato predstavništvo iz Koreje. Zelo jim je bilo všeč geslo srečanja: “En brat, dva brata … veliko bratov”. Pogosto in vsi skupaj to ponavljajo na glas, zlasti pa so to razumeli, ko so sami izkusili.
Ozračje ni šolsko, ampak družinsko. Srečanje namreč poteka v več plasteh. Tudi na odru mikrofon spontano prehaja od odraslih k otrokom, najstnikom. Vsi imajo kaj povedati, od najmlajših do najstarejših. Vsak daje svoj prispevek: nekdo s predstavitvijo, drugi z igro, s pripovedjo, kakor v pravi družini. Tudi fokolarine iz centra mariapoli so vključene v to veliko življenjsko igro, pripovedujejo, kako gradijo srečanje za zavesami.
»Telovadci, da bi postali prvaki v ljubezni«. To jim je voščila Maria Voce in tako je bilo. Cilj je zelo visok, a oni si prizadevajo priti do njega s štirimi stopnjami: odkrijmo, da smo drug drugemu bratje, pomagajmo si, začnimo znova, srečujmo Jezusa v številnih.
»Pripravil sem letečega zmaja iz papirja in dobro je uspel,« je povedal Nicolà. »Srečal sem dečka, ki ga ni imel, podaril sem mu ga in bil sem srečen«. In Marco: »Sam sem bil pred vratarjem in namesto, da bi mu zabil gol, sem podal žogo drugemu gen 4, da je to storil on«.
V prvih vrstah spremljajo njihove dneve nekateri od prvih tovarišic in tovarišev Chiare Lubich: Bruna Tomasi, Marco Tecilla in Bruno Venturini. Prišli so tudi fantje iz “šole gen iz Loppiana”. Prihodnost, sedanjost in preteklost se tako skladno prepletajo kot korenine in krošnja istega drevesa: gen 4 jim zastavljajo jasna vprašanja, Luka iz Trenta je postavil takšnega: »Zelo rad bi, da ne bi bilo več vojn in lakote. Kaj naj naredimo mi gen 4?” Frančišek iz Seula pa: »Ali ste se res in neposredno srečali z Bogom v svojem življenju?«
Na programu je zapisano: maša je “srečanje z Jezusom”. Duhovnik spoštuje bogoslužje, najde pa način in prostor, da bi lahko gen 4 prikazali svoja dejanja ljubezni, animirane pesmi in veliko trenutkov je namenjenih osebnemu pogovoru z Jezusom. »Jezus je oporna točka, prijatelj, ki je vedno ob nas«, resno pove gen 4, ki smo ga potegnili iz skupinske igre.
Zelo uspešne so bile delavnice, zamišljene kot nov pristop k celoviti vzgoji osebe. »Porabništvo,« so pojasnili odgovorni za center gen 4 med predstavitvijo skupinskega dela, »(de)formira otroke že v najnežnejših letih. Zato je potrebno ciljati na dejavnosti, ki osebi pomagajo postati protagonist, da se izrazi ustvarjalno, da zna premagati ovire in da ima pristop do svoje notranjosti in da razvije čut za skupno dobro«. Zato so tu predlogi: ustvariti glasbeni instrument in se ga naučiti igrati; peti in plesati; preveriti, katere barve se skladajo in narediti sestavljanko; oblikovati kos leta, iz njega narediti delfina; srečati se pred številnimi možnostmi za sestavljanje mozaikov in uporabljati reciklirane materiale za letala, zmaje in padala.
Ob vrnitvi domov so gen 4 pustili v Castel Gandolfu konkretno znamenje ljubezni in solidarnosti: več kot 4.000 igračk, ki jih bodo izročili otrokom iz vojnih območij.
To je izsek kongresa gen 4, ki je potekal od 14. do 17. junija. Prišlo je 400 otrok iz Italije, več evropskih držav in živahno in bogato predstavništvo iz Koreje. Zelo jim je bilo všeč geslo srečanja: “En brat, dva brata … veliko bratov”. Pogosto in vsi skupaj to ponavljajo na glas, zlasti pa so to razumeli, ko so sami izkusili.Ozračje ni šolsko, ampak družinsko. Srečanje namreč poteka v več plasteh. Tudi na odru mikrofon spontano prehaja od odraslih k otrokom, najstnikom. Vsi imajo kaj povedati, od najmlajših do najstarejših. Vsak daje svoj prispevek: nekdo s predstavitvijo, drugi z igro, s pripovedjo, kakor v pravi družini. Tudi fokolarine iz centra mariapoli so vključene v to veliko življenjsko igro, pripovedujejo, kako gradijo srečanje za zavesami.
»Telovadci, da bi postali prvaki v ljubezni«. To jim je voščila Maria Voce in tako je bilo. Cilj je zelo visok, a oni si prizadevajo priti do njega s štirimi stopnjami: odkrijmo, da smo drug drugemu bratje, pomagajmo si, začnimo znova, srečujmo Jezusa v številnih.
»Pripravil sem letečega zmaja iz papirja in dobro je uspel,« je povedal Nicolà. »Srečal sem dečka, ki ga ni imel, podaril sem mu ga in bil sem srečen«. In Marco: »Sam sem bil pred vratarjem in namesto, da bi mu zabil gol, sem podal žogo drugemu gen 4, da je to storil on«.
V prvih vrstah spremljajo njihove dneve nekateri od prvih tovarišic in tovarišev Chiare Lubich: Bruna Tomasi, Marco Tecilla in Bruno Venturini. Prišli so tudi fantje iz “šole gen iz Loppiana”. Prihodnost, sedanjost in preteklost se tako skladno prepletajo kot korenine in krošnja istega drevesa: gen 4 jim zastavljajo jasna vprašanja, Luka iz Trenta je postavil takšnega: »Zelo rad bi, da ne bi bilo več vojn in lakote. Kaj naj naredimo mi gen 4?” Frančišek iz Seula pa: »Ali ste se res in neposredno srečali z Bogom v svojem življenju?«
Na programu je zapisano: maša je “srečanje z Jezusom”. Duhovnik spoštuje bogoslužje, najde pa način in prostor, da bi lahko gen 4 prikazali svoja dejanja ljubezni, animirane pesmi in veliko trenutkov je namenjenih osebnemu pogovoru z Jezusom. »Jezus je oporna točka, prijatelj, ki je vedno ob nas«, resno pove gen 4, ki smo ga potegnili iz skupinske igre.
Zelo uspešne so bile delavnice, zamišljene kot nov pristop k celoviti vzgoji osebe. »Porabništvo,« so pojasnili odgovorni za center gen 4 med predstavitvijo skupinskega dela, »(de)formira otroke že v najnežnejših letih. Zato je potrebno ciljati na dejavnosti, ki osebi pomagajo postati protagonist, da se izrazi ustvarjalno, da zna premagati ovire in da ima pristop do svoje notranjosti in da razvije čut za skupno dobro«. Zato so tu predlogi: ustvariti glasbeni instrument in se ga naučiti igrati; peti in plesati; preveriti, katere barve se skladajo in narediti sestavljanko; oblikovati kos leta, iz njega narediti delfina; srečati se pred številnimi možnostmi za sestavljanje mozaikov in uporabljati reciklirane materiale za letala, zmaje in padala.
Ob vrnitvi domov so gen 4 pustili v Castel Gandolfu konkretno znamenje ljubezni in solidarnosti: več kot 4.000 igračk, ki jih bodo izročili otrokom iz vojnih območij.
Vir: www.focolare.org
