»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« (Mr 9,35)
Na poti z Jezusom proti Kafarnaumu se učenci živahno pogovarjajo. Ko pa jih Jezus vpraša, o čem so se pogovarjali, nimajo poguma, da bi odgovorili, morda zato, ker jih je malo sram: skušali so ugotoviti, kdo med njimi je največji.
Jezus je večkrat govoril, da se bo skrivnostno srečal s trpljenjem, a za Petra in druge je bilo pretežko razumeti in sprejeti njegovo govorjenje. Šele po Jezusovi izkušnji smrti in vstajenja so namreč odkrili, kdo v resnici je: Božji Sin, ki iz ljubezni daruje življenje.
Zato da bi jim pomagal, da bi bili res njegovi učenci, Jezus sede, jih pokliče k sebi in razodene pravo naravo “evangeljskega prvenstva”:
»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«
Kljub krhkosti in strahovom učencev Jezus zaupa vanje in jih kliče, naj hodijo za njim, da bi z njim delili njegovo poslanstvo: služiti vsem. Ob tem pomislimo na spodbudo apostola Pavla kristjanom v Filipih: »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu.«1 Služiti, a ne kot suženj, ki je prisiljen opravljati svoje delo, temveč kot svoboden človek, ki velikodušno daje na voljo svoje sposobnosti in svoje moči, ki se trudi delovati ne v prid kakšni skupini, kakšni stranki, ampak v prid vseh, ki potrebujejo njegovo pomoč, brez izjem in brez presodkov.
To je klic tudi za nas, danes, da imamo duha in srca odprta, da prepoznavamo potrebe drugih in zanje skrbimo; da si dejavno prizadevamo graditi pristno človeške odnose, da uporabljamo svoje talente za obče dobro, tako da vsak dan kljub našim neuspehom začenjamo znova. To je vabilo, da se postavimo na zadnje mesto, da bi vsem pomagali na poti edini mogoči prihodnosti naproti: vesoljnemu bratstvu.
»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«
V razlagi te Jezusove besede nam Chiara Lubich svetuje, kako naj beseda postane konkretno življenje: »Tako, da ob mnogih priložnostih, ki nam jih nudi vsakdanje življenje, z Jezusom izbiramo zadnje mesto. Morda nam je bila zaupana kakšna pomembna naloga? Ne počutimo se takoj kot “nekdo”, ne dajmo prostora napuhu in prevzetnosti. Pomnimo, da je najpomembnejše ljubiti bližnjega. Izkoristimo novi položaj za to, da še bolje služimo bližnjemu, ne da bi ob tem pozabljali skrbeti za tiste stvari, ki se zdijo majhne, na osebne odnose, preproste vsakdanje dolžnosti, pomoč staršem, mir in skladnost v družini, vzgojo otrok … Da, kar koli že se nam pripeti, pomnimo, da krščanstvo pomeni ljubiti in ljubiti zlasti zadnje. Če bomo živeli tako, bo naše življenje nenehno zidanje Božjega kraljestva na zemlji in za ta trud je Jezus obljubil, da nam bo vse navrženo: zdravje, dobrine, obilje vsega … da bomo lahko delili drugim in tako postali roke Božje previdnosti za mnoge.«2
»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«
Ohranjanje skupnega doma je posebej aktualno služenje skupnemu dobremu; to lahko delimo z mnogimi ljudmi po svetu in je že leta dolgo močna vsebina za skupno krščansko pričevanje. Posebej pomnimo, da se mesec september za vedno številnejše cerkve tudi letos začne z obhajanjem dneva stvarstva, ki se s “časom stvarstva” podaljša do 4. oktobra.
Skupnost iz Taizéja je ob eni takih priložnosti predlagala naslednjo molitev: »Bog ljubezni, ko ostajamo v tvoji navzočnosti, nas naredi sposobne, da bomo doumeli neskončno lepoto vsega, kar si ustvaril, vsega, kar prihaja od tebe, od tvojega neizčrpnega sočutja. Daj, da se bo povečala naša pozornost do drugih in do vsega stvarstva. Uči nas odkrivati vrednost vsega in daj, da bomo prinašalci miru v človeško družino.«3
Letizia Magri
1 Flp 2,3–5;
2 C. Lubich, Beseda življenja za september 1985;