Koreja: dialog je kultura človeške družine
Margaret Karram in Jesús Morán, predsednica in sopredsednik Gibanja fokolarov sta aprila začela daljše potovanje po Aziji in Oceaniji.
Prva država, v katero sta prispela, je bila Koreja, sledile so Japonska, otoki Fidži, Avstralija in Indonezija. Svoje potovanje bosta končala 25. maja
Ta prispevek govori o dogajanju v Južni Koreji.
»Gospod, nauči nas hoditi skupaj in gledati v isto smer, zedinjeni v istem cilju, v iskanju istih vrednot, na poti k Tistemu, ki nas ljubi in nas pričakuje: to je temelj vsakega novega prijateljstva.«
S to molitvijo se je 22. aprila začelo srečanje 160 fokolarin in fokolarinov iz vzhodne Azije (precej jih je bilo povezanih preko spleta). Molitev dobro izraža pomen prvega uradnega potovanja Margaret Karram in Jesusa Morána v Azijo in Oceanijo.
Začela sta v Koreji, nato bosta obiskala Japonsko, otoke Fidži, Avstralijo in nazadnje Indonezijo. Spremljata ju Rita Moussallem in Antonio Salimbeni, svetovalca za cono in soodgovorna za medverski dialog v Gibanju.
V vzhodni Aziji (cona vključuje Korejo, Japonsko in kitajsko govoreče območje) je Gibanje prisotno že od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja ‒ v Korejo je pater Francis Shim leta 1967 prinesel duhovnost edinosti, v Hongkongu se je prvi fokolar odprl leta 1970. V tem delu Azije živi duhovnost edinosti približno 1000 internih članov in pripadnikov.
Margaret Karram: Znova začeti iz dialoga
»Zakaj ste za svoje prvo potovanje izbrali Azijo?« je vprašala Margaret novinarka ‘Catholic Chinmoon’, vodilnega korejskega katoliškega tednika. »Tukaj sem, da bi poslušala, spoznavala, predvsem pa, da bi ljubila ‘celino upanja’,« je odgovorila. »Duhovno bogastvo teh narodov bo dar za vse. Menim, da je zelo pomembno, da v Gibanju oživimo pot dialoga, ki je izjemno orodje za ustvarjanje miru, dobrine, ki jo svet danes najbolj potrebuje.«
Koreja: med protislovji in upanjem za mir
Glavno mesto Seul s skoraj 10 milijoni prebivalcev kaže obraz države, ki se že 50 let hitro razvija in je postala ena najbolj naprednih in tehnološko razvitih držav na svetu.
»Hitrost, učinkovitost in konkurenčnost so značilnosti sodobne korejske družbe«, pojasnjuje Matthew Choi, korejski novinar in fokolarin, »tako na gospodarskem kot kulturnem področju, vendar to prinaša številna protislovja.«
Kil Jeong Woo, delegat Političnega gibanja za edinost v Koreji, dodaja: »Tu je velik poudarek na dosežkih, saj je akademski sistem zelo tekmovalen, etika dela pa močna. Imamo težave z družbeno neenakostjo, prizadevamo si, da bi to rešili z družbenimi in političnimi reformami, vendar je napredek počasen.«
KOREJSKA CERKEV, MOST V RAZDELJENI DRUŽBI
Seulski nadškof msgr. Peter Chung Soon-taek med družbenimi izzivi izpostavlja medgeneracijske konflikte in staranje prebivalstva. »V Cerkvi,« pojasnjuje, »obstaja nevarnost, da se zapremo v svoje skupnosti. Treba se je odpreti in to je prispevek, ki ga lahko prinese Gibanje.«
Margaret in Jesús sta se srečala z msgr. Thaddeom Choom, nadškofom v Daeguju, z msgr. Augustinom Kimom, škofom v Daejeonu, in msgr. Simonom Kimom, škofom v Cheng-juju. V družbenem in političnem ozračju močne polarizacije med progresivci in konservativci se Cerkev trudi biti most in delovati kot protistrup sekularizaciji, ki prizadene zlasti mlade.
DIALOGI IN POPLAVE: NA POTI
Gibanje fokolarov v Koreji prispeva k ekumenskemu in medverskemu dialogu ter na različnih kulturnih področjih. Eden od primerov je bila prireditev 14. aprila v Seulu z naslovom: “Dialog postaja kultura človeške družine”.
Udeležili so se je predstavniki različnih krščanskih Cerkva, različnih verstev in predstavniki družbenih področij, ki jih oživlja duh konstruktivnega sodelovanja za družbeno spravo in mir.
»Zelo pomembno je, da lahko vsakdo ustvari okolje, ki odpira vrata ‘dialogu življenja’,« je v svojem govoru dejala Margaret, »tako da uresničuje nauk svoje vere.«
Jesús jih je spodbudil, naj nadaljujejo to skupno pot: »Ni pomembno, kako velike ali majhne so stvari, ki jih počnete. Pomembno je, da nosijo seme novega. Pričevanja, ki ste jih predstavili, imajo ta odtis.«
Sa Young-in, direktorica urada ZN za budizem Won, je povedala, da je kot mlado dekle sanjala o “verski vasi”, kjer bi si verniki različnih religij lahko delili ljubezen, milost in usmiljenje. »Zdi se mi, da to, kar sem si predstavljala,« je dejala, »danes vidim uresničeno tukaj.«
GEN 2: »POGUM IN NAPREJ!«
15. aprila je bilo v Centru mariapoli 80 gen2: 70 iz Koreje, 9 iz Hongkonga, drugi so bili povezani z Japonske in kitajsko govorečih območij. Margaret in Jesusu so prinesli sadove dela, opravljenega na štirih delavnicah o tem, kako utelešati duhovnost edinosti v vsakdanjem življenju; o odnosih v Gibanju in zunaj njega; o težavah pri iskanju svoje človeške in duhovne identitete ter o tem, kakšno Gibanje “sanjajo”.
»Naša identiteta je ena,« jim je povedala Margaret. »Nismo najprej gen, potem pa postanemo nekaj drugega, ko gremo na primer na univerzo. Dar duhovnosti, ki smo ga prejeli, nas napravlja svobodne ljudi; daje nam pogum in moč, da oznanjamo, kdo smo in v kaj verjamemo, in rada bi vam povedala tudi to, kar mi je dejal papež, ko sem bila izvoljena za predsednico: ‘pogum in naprej’.«
»Po Chiarinem odhodu,« je povedal neki gen, »so bili trenutki, ko sem čutil nostalgijo in temo. Danes me Margaretina in Jesusova bližina, zaupanje in poslušanje zelo spodbujajo. Znova spoznavam, da je Chiarina zapuščina Božji dar, primeren za vsako dobo.«
MESTECE HARMONIJA
16. aprila sta se Margaret in Jesús odpravila na zemljišče, ki ga je Gibanje prejelo v dar, približno 70 kilometrov južno od Seula, da bi uresničili sanje, ki jih je Chiara izrazila že ob svojem obisku Koreje leta 1982: nastanek mesteca za formacijo in pričevanje evangeljskega življenja in duhovnosti edinosti za ta del Azije.
V navzočnosti približno 200 ljudi (članov Gibanja, dobrotnikov in prijateljev, ki so prispevali na različne načine) je bilo zemljišče blagoslovljeno in kot pečat je bila vstavljena Marijina medalja.
»Zaupajmo ji to Delo«, je sklenila Margaret, »in jo prosimo, naj nam pomaga slediti Božjim načrtom, ki jih morda ne poznamo, a je On večji od nas, in če mu damo na razpolago svojo pripravljenost in velikodušnost, bo lahko deloval.«
OBISK V SUNGSIMDANGU
Vse se je začelo leta 1956 z dvema vrečama moke za pripravo kruha, kuhanega na pari, ki so ga prodajali pred postajo Daejeon. Danes je podjetje Sungsimdang postalo najbolj znano gostinsko podjetje v mestu in s svojimi 848 zaposlenimi od leta 1999 živi duh občestvene ekonomije (OE). Margaret in Jesús sta ga obiskala in z veseljem spoznala Fedesa Ima in njegovo ženo Amato Kim, lastnika in volontarija Gibanja. »Nisem študiral administracije ali menedžmenta,« pravi Fedes, »ampak sem sledil Chiari. »Prizadevajte si delati dobro pred vsemi ljudmi«, je geslo, ki ga je dala podjetju. To dnevno postreže 10.000 strankam in je vedno živelo podelitev, vsak dan prinaša kruh v več kot 80 centrov za socialno pomoč. Presenetljiv je slog odnosov in dela: »Za nas,« pravi hči Sole, vodja oddelka za prehrano, »imajo vsi ljudje enako vrednost: moški in ženske, bogati in revni, vodje in zaposleni, dobavitelji in stranke. Pri vseh naših odločitvah skušamo v središče postaviti človeka«. Jesús je poudaril pomen vpliva podjetja na ozemlje, kar je prednostna naloga podjetij, ki delujejo v slogu OE, Margaret pa je pričevanje podjetja primerjala s pričevanjem mesteca, za katero lahko rečemo »pridite in poglejte«. »In to,« je dejala, »je največje zdravilo, na katero čaka svet.«
POSLUŠATI, SPOZNAVATI, PODELITI
Margaretini in Jesusovi korejski dnevi so intenzivni in raznoliki: čas je tudi za turistični obisk starodavnega mesta Bulguksa, da bi spoznala korenine nacionalne budistične kulture. S tisočletnimi templji, obkroženimi z bujno naravo, je to resnično regenerativen dan!
Potem so tu še številna srečanja s člani Gibanja na tem obsežnem območju, kot je veselo popoldne s fokolarini in nekaterimi člani kitajsko govorečega območja. Čas z 80 duhovniki, redovnicami in redovniki je bil nekakšna izkušnja binkošti s pričevanji o zvestobi in pristnem evangeljskem življenju v globokem pogovoru z Margaret in Jesusom.
23. aprila je prišlo na vrsto dolgo pričakovano srečanje z vsemi člani Gibanja; prisotnih je bilo 1.200 udeležencev, od tega približno 200 povezanih prek spleta iz različnih držav.
To je izjemen praznik, ki je povezal narode in kulture, ki bi jih komaj kdaj videli plesati in peti na istem odru ter se veseliti lepote in bogastva drug drugega. Morda so zato nekateri dogodek imenovali “čudež” in seme družbe, ki se prenavlja z edinostjo.
Margaret in Jesús ter svetovalca Rita in Antonio so v dialogu odgovarjali na različne teme: “načrt” azijske celine, sodobnost dialoga med verstvi. Na vprašanje, kako vzpostaviti globlji odnos z Jezusom v evharistiji, Jesús pojasni, da ne gre za to, da bi odnos z njim ‘čutili’, ampak da ga živimo, saj evharistija hrani našo celotno osebo in nam pomaga živeti kot telo, v ljubezni do drugih.
Glede upada števila poklicev v Gibanju Margaret pravi, da so za mlade pomembni osebni odnosi in pristno pričevanje odraslih.
»Če je naše življenje sad zedinjenja z Bogom in skladno z evangelijem, jih bo pritegnilo, saj se navdihujejo pri tistih, ki si ‘drznejo’ živeti za Boga, in tako bodo razumeli, kam jih kliče.«
Na zadnje vprašanje o tem, kakšni morajo biti naši odnosi, da bomo lahko vzpostavljali dialog z vsemi, je Margaret odgovorila z izkušnjo:
»Letos smo poglobili svoje molitveno življenje in ljubezen do Boga, lahko bi rekli ‘navpično’ ljubezen, nekako kot borovci, katerih veje segajo navzgor.
Nekega dne sem med sprehodom videla drevo, ki mi je bilo zelo všeč: njegove veje so bile odprte, segale so navzven; prepletale so se z drugimi drevesi.
Takšni bi morali biti tudi naši odnosi: naše roke bi morale biti vedno odprte, segati do drugih; naša srca bi morala biti široko odprta za veselje, bolečine in življenje vseh ljudi, ki gredo mimo nas.«
»To je ura Azije,« je Chiara Lubich zapisala že leta 1986 med svojim prvim potovanjem v te dežele; te besede danes kažejo vso svojo aktualnost in preroško vrednost.
Stefania Tanesini