Tokrat o avstralskem delu potovanja Margaret Karram in Jesúsa Morána, predsednice in sopredsednika Gibanja fokolarov. Avstralija je celina izrednega kulturnega bogastva z raznoliko in večkulturno družino Gibanja.
Z družino Gibanja v Avstraliji
Iz Suve v Sydney
Na tem potovanju sta Margaret Karram in Jesús Morán premagala velike razdalje v vseh pogledih, samo pomislite na “skok” z Japonske na otoke Fidži. Enako se je zgodilo tudi na letu v Avstralijo 9. maja, ko so se ribiške vasi na južni obali Fidžija umaknile bleščečemu dragulju, mestu Sydney. Ko je naše letalo krožilo nad mestom, ki je ponosno razkazovalo svojo lepoto, so se svetile luči njegovega znamenitega pristanišča. V tem večkulturnem velemestu nas je v številnih jezikih pozdravila raznolika lokalna skupnost Gibanja. Po poreklu so iz Južne Koreje, s Filipinov, iz Kitajske, Hongkonga, Libanona, Sudana, Iraka, Sirije, Bangladeša, Brazilije in seveda Avstralije. So katoličani, melhiti, kaldejci, anglikanci; sydneyska fokolara spremljata tudi mesta Brisbane, avstralsko prestolnico Canberro in sosednje regije.
Srečanje z nadškofom iz Canberre
Stiki z lokalno Cerkvijo so vedno prednostna naloga ob vsakem pristanku. Na poglobljenem in humorja polnem srečanju je monsinjor Christopher Prowse, sedanji nadškof Canberre, izpostavil življenje Mary MacKillop, prve avstralske svetnice. »Če bi živela danes, bi se zelo dobro počutila s fokolarini«, je dejal nadškof in izpostavil njeno delo za dialog med verstvi. Popeljal nas je k njenemu grobu in molil, da bi tako kot ona tudi karizma edinosti zacvetela kot vrtnica in širila svoj vonj v tej deželi.
Umetnost, odprta vrata v aboridžinsko kulturo
Umetnost vedno odpira pomembno okno v domorodno kulturo, vendar je za razumevanje tega, kar gledamo, nujna prisotnost vodnika. Na razstavi sodobne aboriginske umetnosti v Umetnostni galeriji Novega Južnega Walesa nas je spremljala Alexandra Gaffikin, britanska volontarija, ki živi v Sydneyju in ima bogate izkušnje s področja muzejev in kulturne dediščine.
Slike na lubju na primer prikazujejo zgodbe, pa tudi zemljevide, listine o lastništvu in predpise. Lahko so tridimenzionalne, s podlogami, ki razkrivajo celo podzemne vodne vire. V aboridžinski kulturi so ta umetniška dela, ki so bila prvotno naslikana na človeško telo, žive zbirke, ki se prenašajo že tisočletja.
Obisk Sydneyja
Margaret Karram in Jesús Morán sta kljub natrpanemu urniku uspela najti nekaj časa za obisk Sydneya. Vkrcala sta se na enega od številnih trajektov do Circular Quaya in znamenite operne hiše. Razgled je spektakularen!
Različne kulture, novost skupne hoje
Obisk je bil priložnost, da so se fokolarini iz celotne regije ‒ tudi iz Pertha, Wellingtona na Novi Zelandiji in s Fidžija ‒ srečali na nekaj pomembnih srečanjih. To je čas reorganizacije Gibanja, zaradi česar zelo različne kulture (pomislite na primer na Korejo, Japonsko in kitajsko govoreče območje) neposredno sodelujejo.
»Menim, da doslej nismo razumeli pozitivnih vidikov tega, čeprav proces ni bil enostaven. Prepričana sem, da bomo posledice videli čez nekaj let, saj nam to pomaga, da resnično odpravimo vse ovire ‒ najprej v naših srcih ‒ in ovire med narodi.
Če hočemo mir, ga moramo imeti najprej med nami fokolarini in v skupnostih. Na druge države moramo gledati, kot bi bile naša lastna država, in odkrivati, da smo lahko ‘povezana družina’ (…).«
»Drugim ne smemo dajati svojega bogastva, ampak jim pomagati, da odkrijejo svoje bogastvo.«
Margaret
Posebna prisotnost kljub zdravstvenim težavam
Posebej pomemben trenutek je bil, ko so tri hudo bolne poročene fokolarine lahko vse pozdravile na daljavo.
»Rada bi vam zagotovila svojo edinost,« je dejala ena od njiju. »Prijavila sem se in pripravljena sem bila priti, vendar sem morala spremeniti svoje načrte, ker je Bog zame pripravil nekaj drugega.«
»Lepo je, ker čutim, da sem tam, kjer Bog želi, da sem, tudi če to ni tam, kjer si želim biti jaz,« je dejala druga.
»Telesno ne morem teči,« je dejala tretja, »toda v sebi imam veliko željo, da bi to storila, tako sem navdušena. Navdušenje je brezčasno.«
Dobrodošlica Avstralije
Aboriginska kultura v Avstraliji je najstarejša in najbolj neprekinjena na svetu, saj sega vsaj 60.000 let nazaj. Ustrezen protokol za vsak dogodek ali srečanje v Avstraliji: začeti se mora s pozdravom starešine aboriginov “dobrodošli v deželi”, kar je uradno priznanje tradicionalnim skrbnikom te dežele.
Ko se je skupnost Gibanja zbrala iz vse Avstralije, smo imeli privilegij, da je bila med nami Ali Golding, znana kot “teta Ali”, ki je vsem izrazila dobrodošlico. Je starosta ljudstva Biripi, odraščala v aboriginskem misijonu. Več kot 20 let je nato živela v predmestju Sydneyja, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je postala ena prvih pomočnic za izobraževanje aboriginov. Leta 2004 je diplomirala iz teologije.
Sodelovala je v več lokalnih, nacionalnih in mednarodnih forumih, med drugim v Svetu za spravo Novega Južnega Walesa in Avstralcev za priznanje domorodcev in spravo. Velik prispevek k razumevanju in poglabljanju domorodne kulture in zgodovine.
Alijina prisotnost na našem dogodku je zagotovo okrepila spoštovanje do tega “nacionalnega zaklada” in bogate aboridžinske dediščine. »To je bila ena najbolj prisrčnih dobrodošlic, kar sem jih kdaj doživela,« je dejala Ali Golding, »tu sem začutila duh Stvarnika.«
Najboljše srečanje na celotnem potovanju (do zdaj)
Margaret Karram in Jesús Morán sta imela dinamično in globoko srečanje s skoraj 30 mladimi. Ko sta jih vprašala o izzivih, se niso ustrašili, ampak so odkrito spregovorili o ravnodušnosti, s katero se vsak dan soočajo med svojimi vrstniki. Ni jih veliko in razdalje so zelo velike.
Margaret Karram je pripovedovala o prvih letih, ko je bila s sestro gen v Hajfi, in o tem, kako sta začeli z le nekaj člani, ki so po pošti prejemali časopis “Gen”. Bila je ponosna na to, kako sta začeli, in dejala, da je enako ponosna na prisotne, ker so napredovali v življenju gen.
Tudi Jesús Morán je mlade spodbudil in jim zagotovil, da je dobro deliti svoje težave. »To je bilo najboljše srečanje na celotnem potovanju,« je dejal ob koncu. »Zelo mi je bilo všeč!«
Bogata izkušnja
Rita Moussallem in Antonio Salimbeni, svetovalca v Mednarodnem centru za Azijo in Oceanijo, sta v intervjuju o tem, kako doživljata dialog in bratstvo v konfliktnih razmerah, izhajala iz svojih osebnih izkušenj.
»V svojih izkušnjah dialoga z ljudmi drugih veroizpovedi sem spoznal, da skupaj hodimo Bogu naproti,« je dejal Antonio. In Rita: »Dialog je srečanje. Resnično pomembno je srečati drugega in odkriti, da ljubezen prežene strah.«
Učenje (duhovnega) “bodysurfinga”
Deskanje je eden od avstralskih nacionalnih športov, ki se pogosto izvaja tudi na sydneyjski obali, kjer se mladi in stari oblečejo v neopren obleko, vzamejo desko za srfanje in se podajo na iskanje valov. Priljubljen je tudi bodysurfing, pri katerem se ljudje postavijo na valove oceana tudi brez deske. Izjemen spektakel!
Toda da bi prišli do najboljših valov, se je treba najprej spopasti z močnimi valovi, ki prihajajo naproti: s tistimi, ki jih nočemo uporabiti, s tistimi, na katere nismo pripravljeni.
»Nekdo mi je razložil dinamiko tega športa in takoj sem se spomnila na našo ljubezen do zapuščenega Jezusa,« je povedala Margaret.
Tisti, ki se ukvarjajo z bodysurfingom, se potopijo globoko pod prihajajoče valove, ki jih nočejo uporabiti, tako nizko, da se lahko na dnu dotaknejo peska. Na ta način se izognejo temu, da bi jih odnesla moč oceana. Ko gre val mimo, se vrnejo na površje in poiščejo val, ki bi jih lahko nosil.
»Kakor se oni ne borijo z valovi, se tudi človek ne ‘bori s preizkušnjami’, ampak gre na dno svojega srca in v vsaki bolečini prepozna Jezusa ter se z ljubeznijo do njega spet dvigne in z ljubeznijo najde luč.«
T. M. Hartmann
