Kaj lahko naredim za svoje ljudi? Večletna izkušnja iz Brazilije: velika ljubezen do umetnosti Adriane Rocha se je razširila na najbolj slabotne iz njenega mesta in tako je nastal projekt AFAGO. video
glasba
Adriana Rocha: Ves moj odnos s svetom je šel skozi umetnost.
glasba
Kako naj rečem, da sem zedinjena s svetom ali da verjamem v vesoljno bratstvo in ne delim svojega življenja z ljudmi, ki živijo v mojem mestu, v moji državi?
Glasba
Razumela sem, da se mora moja umetniška izkušnja razširiti.
Naša prijateljica iz Sao Paula nam je povedala, da pozna tri ali štiri družine iz zelo revne skupnosti v četrti Pedreira.
glasba
Maria Jorge: Delala sem s prijatelji svetega Vincencija, njihov glavni namen je pomagati družinam v potrebi.
Adriana: Imeli so majhne hiške, ki so jih sami zgradili sredi gozda. Majhna bivališča iz pločevine, kartona, lesa, materiala, ki so ga našli na ulici.
Prišli smo in počasi, počasi spoznavali te osebe.
Najprej smo se posvetili otrokom; vsako nedeljo smo prihajali v to skupnost in se igrali z njimi.
Leta 1984 smo se odločili, da se skupaj spoprimemo z njihovo prvo potrebo po dostojnem domu. Predlagali smo, naj delajo na skupnostni način: ustvarili smo skupino petih družin, ki so skupaj gradile svojo hišo in hiše drugih štirih sosednjih družin. Bilo je zelo težko, ker seveda nismo imeli denarja za nobeno od teh zgradb. Nihče med nami ni imel denarja, bili smo študentje in treba je bilo izgraditi celotno skupnost.
V tistih letih smo zato imeli veliko aktivnosti: tržnica, praznovanja, prosili smo za material v trgovinah z gradbenim materialom. Druga aktivnost je bila preživeti nedeljo na največji ulici mesta Sao Paulo, La Paulista, in vsakič, ko je zasvetil rdeč semafor, smo stekli k čakajočim avtomobilom, imeli smo eno minuto, da smo pojasnili našo izkušnjo in prosili za prispevek. Veliko denarja smo tako dobili.
glasba
Leta 1993 smo ustvarili AFAGO, nevladno organizacijo za otroke, ki jim predlaga alternativne družbeno-vzgojne aktivnosti, kot so delavnice gledališča, računalništva, glasbe in športa.
To za najmlajše, za večje pa začenjamo tudi s poklicnim izobraževanjem.
Bruno: Preden sem prišel k AFAGO, nisem imel nobene potrebe po rasti ali študiju, ker sem si moral preskrbeti prej kaj drugega, na primer hrano.
Mayara: Šele ko prideš v AFAGO, razumeš, kaj to je. Osebno sem se tu naučila, da sem lahko jaz gospodarica svoje usode.
glasba
Adriana: Po mojem bi moralo biti umreti za svoje ljudi danes isto kot leta ’79: vsak izmed nas bi moral pogledati okoli sebe in se vprašati: kaj lahko jaz kot prebivalec sveta naredim za svoje ljudi?
Glasba
