Na sinodi mladih, ki se je končala 28. oktobra, je med prazničnim srečanjem s papežem Frančiškom in sinodalnimi očeti 6. oktobra 2018 pričevala Ana, mlada Španka.
Ana ima 19 let, živi v Španiji. Med pripovedjo se v dvorani Pavla VI. sproščeno giblje na odru.
»Da bi bolje spoznala družbeno in zdravstveno okolje, sem bila v začetku marca v bolnišnici svojega mesta,« začne svojo pripoved. V bolnišnici jo sprejme socialna delavka, ki se ne ubada z razlagami, ampak ji posodi obleko, ji položi v roke klinično mapo in jo spremi v sobo nekega bolnika. »Ko sem vstopila in ga videla, me je spreletel srh. Za trenutek sem šla iz sobe in globoko dihala.« Na postelji leži fant, malo starejši od nje, v zadnji stopnji hitro napredujočega raka. Ana se opogumi in se vrne v sobo: »Kako si?« On jo presenečeno pogleda in ona ponovi vprašanje. »Najprej se predstavim,« ji reče. »Tukaj sem dva meseca, imam kostnega raka, ne bom več dolgo in čutim, da izgubljam vse: družino, delo, dekle. Moje življenje nima več smisla!«
Ana je v stresu. Tisoč čustev in misli preplavijo njeno srce in razum. Kljub vsemu se poskuša pogovarjati, zato mu pove nekaj o sebi in svojem življenju. Po nekajminutni tišini jo fant vpraša: »Ti veruješ v Boga?« Zopet presenečenje za Ano, a odgovori mu z jasnim »DA!« »Jaz pa ne, ker me je zapustil,« je dejal, »saj mi je v nekaj mesecih uničil življenje. Pustil me je popolnoma samega.«
Mlado dekle prosi Svetega Duha, preden odgovori: »To, kar zdaj čutiš, ima ime. To je zapuščeni Jezus. Bog te ni zapustil. Še naprej mu bodi blizu, kolikor ti je mogoče. On te preizkuša in v tej bolečini, ki jo živiš, ti zastavlja vprašanje, na katero morda še nisi odgovoril: »Zmoreš hoditi za menoj tudi v največji bolečini? « On je samo zate izbral ta križ in to iz enega razloga: hoče, da pričaš o njegovi ljubezni. Hoče, da postaneš svet. Lahko postaneš svet, če sprejmeš bolečino, če jo imaš za nekaj, kar prihaja od Boga in ne kot nekaj tvojega. Potem ne razmišljaj, ampak začni ljubiti ljudi, ki so ob tebi: starše, dekle, prijatelje. Pokaži jim, da se ne bojiš smrti, ker si našel nekaj dragocenega, ki ti pomaga vsak trenutek, ne da bi razmišljal, kaj bo jutri s teboj.« Po socialni delavki sem izvedela, da se je nekaj dni po mojem obisku njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, pove Ana, in da je prosil za bolniško maziljenje, da bi lahko mirno odšel. Čez nekaj časa sem prejela to pismo …«
Na oder dvorane Pavla VI. stopi mlad igralec, ki posodi glas Hugu: »Živjo, Ana, povedal ti bom nekaj o sebi. Moji dnevi so bili težki, ker je rak hitro napredoval, bil sem utrujen, slaboten, a vse to so bile priložnosti, da sem lahko še bolj ljubil. Bili so težki dnevi, ker sem spoznal, da se mi smrt bliža, in to me je plašilo. Ko se bo to zgodilo, mi je prihajalo na misel, to ne bo klic smrti, ampak klic Boga, da pridem k njemu v nebesa. To mi je dajalo moči za nasmeh in moči, da sem ljubil. Ostaja mi malo časa tukaj, Ana, vendar ti moram povedati, da se zdaj ne bojim, ker bom tam dobro. Hvala, ker si me potegnila iz obupa, hvala, da si me poslušala. Predvsem pa hvala, ker si znova prinesla Boga v moje življenje. Rad bi, da ti živiš za oba, da se zabavaš za oba in da uresničiš vse svoje sanje. Jaz bom vedno ob tebi in iz nebes bom vsak dan skrbel zate, bom kot nekakšen tvoj majhen angel varuh. Socialni delavki sem izročil križ. Rad bi, da ti ga izroči v mojem imenu. Nosil sem ga od prvega svetega obhajila Rad bi, da ga imaš ti, da se boš spomnila – ko ga boš uzrla –, da je to križ, ki ga je Bog hotel zate in da ga je treba nositi z veseljem in tako, da vedno ljubimo. Pričakujem te v nebesih, Ana!«
Tamara Pastorelli
