»Ne vzdihujte, bratje, drug nad drugim, da ne boste sojeni.«
(Jak 5,9) otroci

»Ne vzdihujte, bratje, drug nad drugim, da ne boste sojeni.«
Da bi bolje razumeli besedo življenja, ki nam je predlagana za ta mesec, je treba imeti pred očmi okoliščine, ki so jo narekovale. To so bile pomanjkljivosti v tedanjih krščanskih skupnostih, na katere se obrača pismo apostola Jakoba. Šlo je za pohujšanje, socialne razlike, za sebično uporabljanje bogastva, izkoriščanje delavcev, skratka, svojo vero so kristjani izražali bolj z besedami kakor z dejanji. Vse to je povzročilo zamero in nejevoljo med njimi in nelagodnost v celotni skupnosti.

»Ne vzdihujte, bratje, drug nad drugim, da ne boste sojeni.«
Že v apostolskih časih se je torej dogajalo to, čemur smo tudi danes priča v naših skupnostih: največje težave, da bi živeli svojo vero, pogosto niso tiste, ki prihajajo od zunaj, to je od sveta, temveč tiste, ki prihajajo od znotraj: iz določenih okoliščin, ki se pojavljajo, in ravnanja naših bratov, ki ne živijo v skladu s krščanskim idealom. In to poraja neugodje, nezaupanje in strah.

»Ne vzdihujte, bratje, drug nad drugim, da ne boste sojeni.«
Toda če imajo vsa ta večja ali manjša protislovja in nedoslednosti svoj izvor v ne vedno razsvetljeni veri in še zelo nepopolni ljubezni do Boga in do bližnjega, kristjanov prvi odziv na to ne bi smel biti nepotrpežljivost in nestrpnost, ampak bi se moral odzvati tako, kakor nas uči Jezus. On zahteva od nas potrpežljivo čakanje, razumevanje in usmiljenje, kajti vse to pomaga, da se razvije tisto seme dobrega, ki je bilo vsajeno v nas, kakor razlaga prilika o ljuljki.

»Ne vzdihujte, bratje, drug nad drugim, da ne boste sojeni.«
Kako naj torej živimo besedo življenja tega meseca? Postavlja nas pred težaven vidik krščanskega življenja. Tudi mi smo navzoči v raznih skupnostih (v družini, župniji, združenju, v delovnem okolju, v civilni družbi), kjer je na žalost lahko marsikaj, kar se nam ne zdi v redu: to so značaji drugih ljudi ter način njihovega gledanja in ravnanja, nedoslednosti, ki nas bolijo in v nas zbujajo zavračanje.
To so torej mnoge priložnosti, da bi dobro živeli besedo življenja tega meseca. Namesto, da bi godrnjali ali obsojali – kakor bi nam narekovala skušnjava –, bomo strpni in razumevajoči; potem pa bomo – toliko, kolikor je mogoče – tudi bratovsko opominjali. Predvsem pa bomo krščansko pričevali in bomo na morebitno pomanjkanje ljubezni in zavzetosti odgovorili z večjo ljubeznijo in večjo zavzetostjo z naše strani.
Chiara Lubich

Beseda življenja za december 1989.