»Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj.«
(Jn 13,34) pps

Hotel boš vedeti, kdaj je Jezus povedal te besede. Tako govori pred svojim trpljenjem. Tedaj ima namreč poslovilni govor, ki je njegova oporoka, katere del so te besede.
Pomisli, kako so zato pomembne!
Če že tistega, kar pove pred svojo smrtjo oče, ne pozabimo več, kaj bomo rekli šele za besede Boga?
Zato jih vzemi zares in skupaj jih skušajmo doumeti.

»Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj.«
Jezus je pred smrtjo in v tem, kar pove, je čutiti ta bližnji dogodek. Ker bo moral kmalu oditi, je treba namreč predvsem rešiti neko vprašanje. Kako lahko ostane med svojimi, da bo skrbel za rast Cerkve?
Veš, da je Jezus navzoč na primer v zakramentalnih dejanjih: navzoč postane pri maši v evharistiji.
A navzoč je tudi tam, kjer živijo v medsebojni ljubezni. Rekel je namreč: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu (in to je mogoče po medsebojni ljubezni), tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20).
Učinkovito je torej lahko navzoč v skupnosti, katere globoko življenje temelji na medsebojni ljubezni. Prek skupnosti pa se lahko še naprej razodeva svetu in še naprej nanj vpliva.
Se ti ne zdi to čudovito? Te ne zamika, da bi takoj začel živeti to ljubezen skupaj s kristjani, ki so ob tebi?
Besede, ki jih skušamo doumeti, navaja Janez. V medsebojni ljubezni vidi najodličnejšo zapoved Cerkve, katere poklic je prav ta, da je občestvo, da je edinost.

»Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj.«
Takoj nato Jezus pravi: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13,35).
Če hočeš torej najti pravo znamenje, da so Kristusovi učenci pristni, če hočeš spoznati, po čem se razlikujejo od drugih, moraš to znamenje odkriti v uresničeni medsebojni ljubezni.
Po tem znamenju prepoznamo kristjane. In če ga ni, svet v Cerkvi ne bo odkril Jezusa.

»Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj.«
Medsebojna ljubezen ustvarja edinost. Kaj pa je sad edinosti? »… da bi bili vsi eno,« pravi naprej Jezus, »… da bo svet veroval.« Ker edinost razodeva Kristusovo navzočnost, potegne svet, da gre za Kristusom. Spričo edinosti, spričo medsebojne ljubezni svet veruje vanj.

»Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj.«
V istem poslovilnem govoru Jezus pove, da je ta zapoved “njegova”.
Njegova je, torej mu je prav posebej draga.
Ne smeš je razumeti samo kot vodilo ali pravilo ali kot zapoved ob drugih zapovedih. Tu ti hoče Jezus razodeti, kako moraš živeti, hoče ti povedati, na čem naj temelji tvoje življenje. Prvi kristjani so namreč to zapoved postavili za temelj svojega življenja. Peter je rekel »Predvsem imejte gorečo medsebojno ljubezen« (1 Pt 4,8).
Preden greš na delo, preden začneš študirati, preden greš k maši, preden začneš kar koli delati, preveri, ali je med teboj in med tistim, ki živi s teboj, medsebojna ljubezen. Če je, ima na tem temelju vsaka stvar vrednost. Brez tega temelja pa Bogu nobena stvar ne ugaja.

»Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj.«
Poleg tega ti Jezus pove, da je ta zapoved “nova”. »Novo zapoved vam dam.«
Kaj to pomeni? Morda, da ta zapoved ni bila znana?
Ne. “Nova” pomeni, da je ustvarjena za “nove čase”.
Za kaj torej gre?
Poglej: Jezus je za nas umrl. Torej nas je ljubil do skrajnosti. Kakšna pa je bila njegova ljubezen? Gotovo ne taka kot naša. Njegova ljubezen je bila in je “božja”. Saj pravi: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil« (Jn 15,9). Ljubil nas je torej z isto ljubeznijo, s katero se ljubita on in Oče.
In prav s to ljubeznijo se moramo mi ljubiti med seboj, da spolnimo “novo” zapoved.
Vendar kot moški in ženska nimaš take ljubezni. A bodi srečen, ker jo kot kristjan prejemaš. In kdo ti jo daje? Sveti Duh jo razliva v tvoje srce, v srca vseh vernikov.
Zaradi edine božje ljubezni, ki jo imamo, je med Očetom, Sinom in nami kristjani nekaj sorodnega. Prav ta ljubezen nas vceplja v Sveto Trojico. Ta ljubezen nas naredi za Božje otroke.
Zaradi te ljubezni sta nebo in zemlja povezana kot z veletokom. Zaradi te ljubezni je krščanska skupnost prenesena v Božje okolje in božja stvarnost živi na zemlji, kjer se verniki ljubijo.
Se ti ne zdi vse to božansko lepo in krščansko življenje izredno privlačno?
Chiara Lubich