»Vsem sem postal vse.«
(1 Kor 9,22) pps najmlajši čb b otroci

V prvem pismu korintski skupnosti, iz katerega je vzeta beseda življenja tega meseca, se mora Pavel braniti, ker ga nekateri kristjani malo cenijo. Dvomijo o njem kot apostolu ali ga zavračajo. Pavel zato zahteva, da mu v polnosti priznajo to oznako, ker je »videl Jezusa Kristusa«,1 potem pa razloži, zakaj je ravnal tako skromno in nevsiljivo, tako da se je odpovedal vsakemu plačilu za svoje delo. Čeprav bi lahko uveljavil oblast in pravice apostola, raje postane »služabnik vseh«. To je njegov evangeljski način delovanja.
Je solidaren z vsemi različnimi vrstami ljudi, tako da postane eden od njih, z namenom, da bi jim prinesel novost evangelija. Petkrat ponovi: »… postal sem« eno z drugim: iz ljubezni do Judov se podredi Mojzesovi postavi, čeprav ve, da ga ne veže več; z Judi, ki ne spolnjujejo Mojzesove postave, tudi sam živi, kakor da bi bil brez nje, ima pa zahtevno postavo, ki je Jezus sam; tistim, ki so jih označevali kot »slabotne« – verjetno so to bili pretirano vestni kristjani, ki so imeli težavo, ali naj jedo malikom darovano meso ali ne – je tudi on postal slaboten, čeprav je bil »močan« in je doživljal veliko svobodo. Skratka, postal je »vse vsem«.
Vsakokrat ponavlja, da tako ravna, da bi vse »pridobil« za Kristusa, da bi za vsako ceno vsaj koga »rešil«. Ne slepi se, ne pričakuje zmagoslavja, dobro ve, da bodo samo nekateri odgovorili na njegovo ljubezen. Kljub temu ljubi vse in služi vsakomur, kakor je dela Gospod, ki je prišel, »da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge«.2 Kdo je bolj kakor Jezus Kristus postal eno z nami? Čeprav je bil Bog, »je sam sebe izničil, prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem«.3

»Vsem sem postal vse.«

Chiara Lubich je to besedo vzela za enega od stebrov svoje “umetnosti ljubezni”, ki je povzeta v izrazu “postajati eno”: V njej je videla izraz “diplomacije” ljubezni. »Kadar kdo joka, moramo jokati z njim, in če se smeje, se moramo z njim veseliti. Tako se križ razdeli, ker ga nosi mnogo ram, veselje pa se pomnoži in ga je deležnih mnogo src. […] Postajati eno z bližnjim zaradi ljubezni do Jezusa, z Jezusovo ljubeznijo, dokler ne bo bližnji, ki ga je nežno ranila Božja ljubezen v nas, hotel postati eno z nami v medsebojni izmenjavi pomoči, idealov, načrtov, ljubezni. […] To je diplomacija ljubezni, ki ima mnogo izrazov in lastnosti navadne diplomacije. Zato ne pove vsega, kar bi mogla povedati, ker bi to bratu ne bilo všeč in Bogu ne ljubo; zna čakati, zna govoriti in doseči cilj. To je božanska diplomacija Besede, ki postane meso, da nas pobožanstvi.«
Chiara s izbranim pedagoškim čutom tudi ugotavlja, katere ovire se vsak dan upirajo temu, da bi “postajali eno”: »Včasih je to raztresenost, drugič je to želja, da bi prenagljeno povedali svojo misel, da bi svetovali ob nepravem času. Ob drugih priložnostih smo premalo pripravljeni postati eno z bližnjim, ker mislimo, da ne bo razumel naše ljubezni, ali pa nas zaustavljajo druge sodbe v zvezi z njim. V nekaterih primerih nas ovira skrita sebična želja, da bi ga pridobili za našo stvar.« Zato je »res potrebno, da odrežemo ali umaknemo na drugo mesto vse, kar napolnjuje našega duha in naše srce, da bi postali eno z bližnjimi«.5 To je stalna in neutrudna, vztrajna in nesebična ljubezen, ki se zanaša na večjo in mogočnejšo Božjo ljubezen.
Ti dragoceni napotki nam bodo lahko pomagali živeti besedo življenja tega meseca, iskreno poslušati drugega, ga razumeti od znotraj in se istovetiti s tistim, kar živi in izkuša ter z njim deliti skrbi in radosti: »Vsem sem postal vse.«

Tega evangeljskega vabila ne moremo razlagati, kot da zahteva odpoved svojemu prepričanju, kakor da bi nekritično podprli kakršen koli način delovanja drugega ali kakor da ne bi imeli svojega življenjskega predloga ali svoje misli. Če smo ljubili tako, da smo postali drugi, in če je bilo tisto, kar smo podelili, dar ljubezni in je ustvarilo iskren odnos, moremo in moramo izraziti svojo misel, tudi če bi morda zabolela, seveda pa moramo vedno ostati v razpoloženju globoke ljubezni. Postajati eno ni znamenje šibkosti, ni iskanje mirnega in miroljubnega sožitja, ampak izraz svobodnega človeka, ki služi, zahteva pogum in odločnost.
Pomembno je tudi, da imamo pred seboj namen tega, da postajamo eno.
Pavlov stavek, ki ga bomo živeli ta mesec, se nadaljuje, kakor smo že omenili, z besedami: »… da bi jih zagotovo vsaj nekaj rešil.« Pavel opravičuje svoje “postajati eno” z željo, da bi prinašal odrešenje. To je pot, da vstopimo v drugega, da se v njem v polnosti pokažeta dobrota in resnica, ki sta že v njem, in da premagamo morebitne zmote ter vanj položimo kal evangelija. Ta naloga za apostola ne pozna ne meja ne opravičil, ne more se ji odreči, ker mu jo je zaupal sam Bog. Opravljati jo mora »za vsako ceno«, z domišljijo, ki je je zmožna samo ljubezen.
Prav ta namen je zadnji razlog za naše “postajati eno”. Tudi politika in trgovina se želita približati ljudem, vstopiti v njihov mišljenje, dojeti njihove zahteve in potrebe, a pri tem vedno iščejo dobiček. »Božja diplomacija pa,« še pravi Chiara Lubich, »ima nekaj velikega in svojskega, kar je morda samo njena lastnost: hoče dobro bližnjemu in ne pozna niti sence sebičnosti.«6
Torej “postajati eno”, da bi vsem pomagali rasti v ljubezni in tako pomagali uresničevati vesoljno bratstvo, Božje sanje o človeštvu, razlog, zaradi katerega je Jezus dal življenje.
Fabio Ciardi

1. Prim. 9,1; 2. Mt 20,28; 3. prim. Flp 2,7; 4. Diplomacija, v: Meditacije, Novi svet, Ljubljana 2009, str. 71; 5. Pot življenja, Novi svet, Ljubljana 1999, str. 56; Diplomacija, nav. d., str 72.