»Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«
(Mt 25,40) pps najmlajši čb b otroci

Kako to, da so nam te Jezusove besede tako drage in se pogosto vračajo kot besede življenja, ki jih izbiramo za vsak mesec? Morda zato, ker so srce evangelija. Te besede bo Jezus izrekel, ko se bomo na koncu znašli pred njim. O njih bo govor na najpomembnejšem izpitu, na katerega se lahko dan za dnem pripravljamo.
Jezus nas bo vprašal, ali smo dali jesti in piti lačnemu in žejnemu, ali smo sprejeli tujca, ali smo oblekli nagega, obiskali bolnika in zapornika … Gre za majhna dejanja – in vendar imajo vrednost za večnost. Nič ni majhno, kar je storjeno iz ljubezni, kar smo storili Njemu.
Jezus namreč ni le postal bližnji ubogim in odrinjenim, ni le ozdravljal bolnih in tolažil trpečih, temveč jih je ljubil s posebno ljubeznijo, tako da jih je imenoval brate, tako da se je z njimi poistovetil v skrivnostni solidarnosti.
Tudi danes je Jezus navzoč v človeku, ki doživlja krivice in nasilje, v človeku, ki išče delo in živi v slabih razmerah, v človeku, ki je prisiljen zapustiti svojo domovino zaradi vojne. Koliko je ljudi okoli nas, ki trpijo še zaradi mnogih drugih vzrokov in prosijo, tudi brez besed, za našo pomoč! Oni so Jezus, ki od nas pričakuje ljubezen v dejanjih, ljubezen, ki si je sposobna izmisliti nova “dela usmiljenja”, ki ponujajo odgovor na nove potrebe.
Nihče ni izključen. Če je ostareli in bolni človek Jezus, kako ne bi poskrbeli za potrebno pomoč zanj? Če priseljenega otroka učim jezik, učim Jezusa. Če pomagam mami pri čiščenju hiše, pomagam Jezusu. Če prinesem upanje komu, ki je v ječi, če potolažim žalostnega ali odpustim tistemu, ki me je ranil, to naredim Jezusu. In vsakokrat sad tega ne bo le to, da razveselimo drugega, temveč bomo sami doživljali še večje veselje. Ko dajemo, prejemamo, zaznavamo notranjo polnost in smo srečni. Kajti tudi če tega ne vemo, smo srečali Jezusa: drugi, kakor je zapisala Chiara Lubich, je obok, pod katerim moramo iti, da pridemo do Boga.
O vplivu, ki ga je imela ta beseda življenja nanjo od začetka njene izkušnje, je zapisala: »Konec je bilo vsega našega prejšnjega pojmovanja bližnjega in ljubezni do njega. Če je na neki način v vseh Kristus, ne smemo nikogar zapostavljati in nikomur dajati prednosti. Izginili so človeški pojmi, ki razvrščajo ljudi: naj je bil rojak ali tujec, star ali mlad, lep ali grd, antipatičen ali simpatičen, bogat ali reven, za vsakim je bil Kristus, v vsakem je bil Kristus. Vsak brat je bil resnično “drugi Kristus” /…/.
Ko smo tako živeli, smo odkrili, da je bližnji za nas pot, po kateri pridemo do Boga. Še več, brat se nam je zdel kot obok, pod katerim moramo iti, da srečamo Boga.
To smo izkušali od prvih dni dalje. Kako zelo smo bili zedinjeni z Bogom zvečer pri molitvi ali v zbranosti, potem ko smo ga ves dan ljubili v bratih! Kdo nam je vlival tisto tolažbo, tisto takó novo, takó nebeško notranje zedinjenje, če ne Kristus, ki je živel, kakor je govoril v svojem evangeliju: “Dajajte in se vam bo dalo”?1 Ves dan smo ga ljubili v bratih, potem pa je on ljubil nas.«2
Fabio Ciardi

1 Lk 6,38; 2 Jezus v bratu, Družina, Ljubljana 1979, str. 105–106.