»Ostani z nama, kajti proti večeru gre.«
(Lk 24,29) pps
Tako sta dva popotna tovariša, ki sta »se pogovarjala in razpravljala« o vsem, kar se je v prejšnjih dnevih zgodilo v mestu, povabila neznanca, ki sta ga srečala na poti iz Jeruzalema v Emavs.
Zdelo se je, da je on edini, ki o vsem ne ve ničesar, zato sta učenca sprejela njegovo spremstvo in mu pripovedovala o preroku, ki je bil »mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom« in v katerega sta polagala svoje upanje. Veliki duhovniki in judovski poglavarji so ga izročili Rimljanom, ti so ga obsodili na smrt in križali.1 To je bila strašna nesreča. In njenega smisla nista zmogla dojeti.
Med potjo je neznanec na temelju Svetega pisma učencema pomagal razumeti smisel dogodkov in v njunem srcu znova prižgal upanje. Ko so prišli v Emavs, sta ga povabila na večerjo: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre.« Ko so bili pri mizi, je neznanec blagoslovil kruh in ga podelil z njima. To dejanje jima je pomagalo, da sta ga prepoznala: Križani je umrl, zdaj pa je vstal! Takoj sta spremenila načrt: vrnila sta se v Jeruzalem, da bi poiskala druge učence in jim povedala veliko novico.
Tudi mi smo lahko razočarani, ogorčeni, lahko smo izgubili pogum ob žalostnem občutku nemoči spričo krivic, ki se dogajajo nedolžnim in nemočnim. Tudi naše življenje ni brez bolečine, negotovosti, temnih trenutkov … In kako radi bi vse to spremenili v mir, upanje, luč – zase in za druge.
Ali hočemo srečati Nekoga, ki bi nas razumel do kraja in nam razsvetlil življenjsko pot?
Jezus, Človek-Bog, je zato, da bi zanesljivo dosegel vsakega od nas v globini njegovega položaja, svobodno sprejel to, da je kakor mi izkusil temo bolečine; telesne, pa tudi notranje: od tega, da so ga izdali njegovi prijatelji, do občutka, da ga je zapustil2 tisti Bog, katerega je vedno klical Oče. S svojim neomajnim zaupanjem v Božjo ljubezen je premagal neizmerno trpljenje, tako da se je izročil Bogu3 in od njega prejel novo življenje.
Na to pot vodi tudi nas in želi biti naš spremljevalec:
»On je navzoč v vsem, kar ima okus po bolečini. /…/ Skušajmo prepoznavati Jezusa v vseh stiskah, v vseh težavnih življenjskih položajih, v vseh teminah, v vseh lastnih in tujih tragedijah, v trpljenju človeštva, ki nas obdaja. Vse so on, ker jih je on vzel za svoje. /…/ Dovolj bo, da storimo nekaj konkretnega, da bi olajšali “njegovo” trpljenje v ubogih /…/, da bomo našli novo polnost življenja.«4
Sedemletna deklica pripoveduje: »Zelo sem trpela, ko so zaprli mojega očeta. V njem sem ljubila Jezusa, zato pred njim nisem jokala, ko smo ga šli obiskat.«
Tako pa pravi mlada žena: »Moža Roberta sem spremljala v zadnjih mesecih njegovega življenja, po diagnozi brez upanja. Niti za trenutek ga nisem zapustila. Videla sem njega in videla sem Jezusa … Robert je bil na križu, res na križu.« Njuna medsebojna ljubezen je postala luč za njune prijatelje. Ti so se vključili v tekmo solidarnosti, ki ni več prenehala, temveč se je razširila na mnoge druge. Tako je nastalo združenje za razvoj družbe “Planetarni objem”. »Izkušnja, ki smo jo živeli z Robertom,« pravi njegov prijatelj, »nas je pritegnila, da smo šli za njim na pravo potovanje Bogu naproti. Pogosto se sprašujemo, kakšen pomen imajo trpljenje, bolezen, smrt. Mislim, da je tistim, ki so imeli milost, da so ta del poti prehodili ob Robertu, jasno, kakšen je odgovor.«
V tem mesecu bomo vsi kristjani obhajali skrivnost Jezusove smrti in vstajenja. To je priložnost, da oživimo našo vero v ljubezen Boga, ki nam omogoča, da bolečino spreminjamo v ljubezen; vsaka izguba, ločitev, polomija in celo sama smrt lahko tudi za nas postanejo vir luči in miru. Prepričani, da je Bog blizu vsakemu od nas, v vsaki okoliščini z zaupanjem ponavljajmo molitev emavških učencev: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre.«
Letizia Magri
1 Prim. Lk 24,19sl.; 2 prim. Mt 27,46; Mr 15,34; 3 prim. Lk 23,46; 4 prim. Chiara Lubich, Vrata k Očetu, beseda življenja za april, Novi svet 3–4/1999, str. 30.