»Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.«
(Jn 20,29) pps mp3

Janezov evangelij opisuje srečanja apostolov, Marije Magdalene in drugih učencev z vstalim Jezusom. Večkrat se jim je prikaže z znamenji križanja, da bi tako njihova srca znova odprl za veselje in upanje. Ob eni od takšnih priložnosti je apostol Tomaž odsoten. Drugi, ki so srečali Gospoda, mu pripovedujejo o čudoviti izkušnji, verjetno mu hočejo prenesti svoje veselje. A Tomaž ne more sprejeti posrednega pričevanja, temveč hoče videti in se osebno dotakniti Jezusa.
To se zgodi nekaj dni kasneje: Jezus se znova prikaže skupini apostolov, med njimi je tokrat tudi Tomaž, ki izpove svojo vero, svojo popolno pripadnost Vstalemu: »Moj Gospod in moj Bog!« In Jezus mu odgovori:
»Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.«

Janezov evangelij je bil napisan potem, ko so očividci Jezusovega življenja, smrti in vstajenja že umrli. Evangeljsko sporočilo pa je bilo treba nujno prenesti naslednjim rodovom in sporočilo je moralo temeljiti na pričevanju tistih, ki so sprejeli oznanilo. Tu se začenja čas Cerkve, Božjega ljudstva, ki še naprej oznanja Jezusovo sporočilo, zvesto prenaša njegove besede in jih dosledno uresničuje.
Tudi vsi mi smo srečali Jezusa, evangelij, krščansko vero po besedah in pričevanju drugih in smo verovali. Zato “smo blagrovani”.

»Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.«
Spomnimo se vabila Chiare Lubich, da bi tudi mi živeli besedo: »Vate in v vse ljudi, ki niso živeli v njegovi bližini, hoče Jezus vliti prepričanje, da ste na istem kot apostoli. Hoče ti povedati, da nisi na slabšem kot tisti, ki so ga videli. Imaš namreč vero, in to je nov način, da “vidiš” – če smemo tako reči – Jezusa. Z vero se mu lahko približaš, ga globoko doumeš, ga srečaš najgloblje v svojem srcu. Z vero ga lahko odkriješ med dvema ali več brati, ki so zedinjeni v njegovem imenu, ali v Cerkvi, ki je njegovo nadaljevanje […] Te Jezusove besede so zate tudi poziv, da poživiš svojo vero, da za napredovanje v svojem duhovnem življenju ne pričakuješ opore ali znamenja, da ne dvomiš o Kristusovi navzočnosti v svojem življenju in v zgodovini, čeprav se ti lahko zdi, da je daleč. […] Hoče, da veruješ v njegovo ljubezen, čeprav si v težkem položaju ali ti grozijo nemogoče okoliščine.«
Anne je dekle iz Avstralije, ki se je rodilo s hudo hibo. Pripoveduje takole: »V času odraščanja sem se spraševala, zakaj nisem takoj umrla, tako zelo me je bremenila prizadetost. Starši, ki živijo besedo življenja, so mi odgovarjali vedno enako: “Anne, Bog te neizmerno ljubi in ima s teboj poseben načrt.” Ob telesnih omejenostih so mi pomagali, da me težave ne bi ustavile, ampak bi druge “ljubila prva”, kakor je Bog naredil z nami. Videla sem, da so se mnoge stvari okoli mene spreminjale in so mnogi ljudje v odnosu do mene in do drugih postali bolj odprti. Oče mi je dal osebno sporočilo, ki naj bi ga odprla po njegovi smrti; v njem je bil samo en stavek: “Zame noč ni temna.” To je moja vsakdanja izkušnja: vsakokrat, ko se odločim za ljubezen in služenje tistemu, ki je ob meni, ni več teme in doživim ljubezen, ki jo Bog goji do mene.«
Letizia Magri

1 Ch. Lubich, Beseda življenja za april 1980.