Maria Voce in Giancarlo Faletti sta končala obisk v Argentini in v teh dneh bomo objavili nakej člankov o njunem bivanju tam. Prvi govori o pomembnem srečanju z judovsko skupnostjo.
Precej velika skupina Judov, ki delajo za medverski dialog, se je zbrala v Buenos Airesu ob predsednici Gibanja. Prijateljstvo, zaupanje, ljubezen so ključne besede tega srečanja.
S srečanjem pripadnikov več judovskih skupnosti iz Argentine in Urugvaja se je začel niz srečanj na aprilskem potovanju predsednice Gibanja Marie Voce z ljudmi, ki predstavljajo različne izraze Gibanja v Južnem rogu.
Srečanje je potekalo v zlati dvorani palače San Martin, sedežu argentinskega zunanjega ministrstva, na katerem je tajništvo za verske zadeve izreklo Marii Voce dobrodošlico.
Zaradi okolja bi lahko pomislili, da gre za formalno srečanje, a dolgo prijateljstvo z več člani judovske skupnosti v Argentini je večer spremenilo v čas družinskega ozračja in bratskega dialoga. Podtajnik, ambasador Juan Landaburu, je na koncu svojega pozdrava poudaril, da je za Argentino medverski dialog dejanska državna politika. V nizu nagovorov so potem prikazali razvoj prijateljstva in dialoga Gibanja s člani več judovskih skupnostih v teh krajih.
»Tvoji judovski bratje so tu pred teboj, imamo svoje obraze, svoje zgodbe, svojo voljo«, so bile uvodne besede rabinke Silvine Chemen. Paul Varsawsky pa je opozoril na potrebo, da se srečujemo ob svetopisemskem sporočilu. Poudaril je vlogo “zlatega pravila” (Ne stori drugim, kar ne bi hotel, da je storjeno tebi) za tri velika monoteistična verstva. Drugi so poudarjali pomen štirih krščansko-judovskih simpozijev, ki so potekali v teh letih, zadnji prejšnjega avgusta prav v Argentini; dnevov za mir, ki že dvanajst let potekajo v mariapoliju Lia, 250 km iz Buenos Airesa; lik Lie Brunet, ene od prvih tovarišic Chiare Lubich, ki je močno pripomogla k dialogu Gibanja.
Večkrat so omenili kot bistven za zgodovino tega prijateljstva prav obisk Chiare Lubich leta 1998 na B’nai B’rith, ko je potovala v Argentino. Prižgala je sveče na svečniku in povabila navzoče, da skupaj sklenejo zavezo medsebojne ljubezni.
Nekaj vprašanj za Mario Voce je bila priložnost za poglobitev določenih vidikov.
Kako bo nadaljevalo Gibanje brez Chiare in z Mario Voce? »Chiara je bila nosilka skupnostne in občestvene duhovnosti … Da bi jo živeli, morava biti vsaj dva, kar zahteva medsebojno ljubezen, ki gre in se vrača. Nisem se počutila sama v nasledstvu Chiare, ker sem čutila, da je z menoj celotno Gibanje. V tem zavzemanju ste tudi vi in razumem, da skupaj lahko hodimo po poti, ki jo je odprla Chiara.«
Kaj storiti, da bi dialog med nami ne bil omejen samo na specialiste? »Gledati je treba na bližnjega ob meni kot na brata. Tako sprožimo verižno reakcijo, ki se ne konča. Prišli bomo do vseh in premagali predsodke in težave, ki so nastale v zgodovini. Imeti možnost zaupanja med seboj, izničiti sumničenje, iskreno se imeti radi: to nam bo pomagalo, da bomo prišli do celotne družbe.«
»Smo del iste družine, ker smo božji otroci, in moramo priti do Boga, a priti moramo zedinjeni«, je na koncu povedala Maria Voce med ploskanjem navzočih.
Srečanje se je bližalo koncu, skupaj objeti so prepevali: “Hine ma tov umanaim, Shevet ajim gam iajad” (Kako prijetno je in veselo, ko bratje prebivajo skupaj) iz 133. psalma. Slovo je bilo težko, kakor se pogosto zgodi med brati in sestrami.
Alberto Barlocci
Srečanje je potekalo v zlati dvorani palače San Martin, sedežu argentinskega zunanjega ministrstva, na katerem je tajništvo za verske zadeve izreklo Marii Voce dobrodošlico.
Zaradi okolja bi lahko pomislili, da gre za formalno srečanje, a dolgo prijateljstvo z več člani judovske skupnosti v Argentini je večer spremenilo v čas družinskega ozračja in bratskega dialoga. Podtajnik, ambasador Juan Landaburu, je na koncu svojega pozdrava poudaril, da je za Argentino medverski dialog dejanska državna politika. V nizu nagovorov so potem prikazali razvoj prijateljstva in dialoga Gibanja s člani več judovskih skupnostih v teh krajih.
»Tvoji judovski bratje so tu pred teboj, imamo svoje obraze, svoje zgodbe, svojo voljo«, so bile uvodne besede rabinke Silvine Chemen. Paul Varsawsky pa je opozoril na potrebo, da se srečujemo ob svetopisemskem sporočilu. Poudaril je vlogo “zlatega pravila” (Ne stori drugim, kar ne bi hotel, da je storjeno tebi) za tri velika monoteistična verstva. Drugi so poudarjali pomen štirih krščansko-judovskih simpozijev, ki so potekali v teh letih, zadnji prejšnjega avgusta prav v Argentini; dnevov za mir, ki že dvanajst let potekajo v mariapoliju Lia, 250 km iz Buenos Airesa; lik Lie Brunet, ene od prvih tovarišic Chiare Lubich, ki je močno pripomogla k dialogu Gibanja.
Večkrat so omenili kot bistven za zgodovino tega prijateljstva prav obisk Chiare Lubich leta 1998 na B’nai B’rith, ko je potovala v Argentino. Prižgala je sveče na svečniku in povabila navzoče, da skupaj sklenejo zavezo medsebojne ljubezni.Nekaj vprašanj za Mario Voce je bila priložnost za poglobitev določenih vidikov.
Kako bo nadaljevalo Gibanje brez Chiare in z Mario Voce? »Chiara je bila nosilka skupnostne in občestvene duhovnosti … Da bi jo živeli, morava biti vsaj dva, kar zahteva medsebojno ljubezen, ki gre in se vrača. Nisem se počutila sama v nasledstvu Chiare, ker sem čutila, da je z menoj celotno Gibanje. V tem zavzemanju ste tudi vi in razumem, da skupaj lahko hodimo po poti, ki jo je odprla Chiara.«
Kaj storiti, da bi dialog med nami ne bil omejen samo na specialiste? »Gledati je treba na bližnjega ob meni kot na brata. Tako sprožimo verižno reakcijo, ki se ne konča. Prišli bomo do vseh in premagali predsodke in težave, ki so nastale v zgodovini. Imeti možnost zaupanja med seboj, izničiti sumničenje, iskreno se imeti radi: to nam bo pomagalo, da bomo prišli do celotne družbe.«
»Smo del iste družine, ker smo božji otroci, in moramo priti do Boga, a priti moramo zedinjeni«, je na koncu povedala Maria Voce med ploskanjem navzočih.
Srečanje se je bližalo koncu, skupaj objeti so prepevali: “Hine ma tov umanaim, Shevet ajim gam iajad” (Kako prijetno je in veselo, ko bratje prebivajo skupaj) iz 133. psalma. Slovo je bilo težko, kakor se pogosto zgodi med brati in sestrami.
Alberto Barlocci
