avgust 2011
»Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo« (Heb 10,9).
»Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo.«1
Ta vrstica iz 40. psalma avtor pisma Hebrejcem polaga v usta Božjemu Sinu v pogovoru z Očetom. S tem hoče pisec poudariti, s kolikšno ljubeznijo je Božji Sin postal človek, da bi pokoren Očetovi volji izpolnil odrešenjsko delo.
V odlomku, iz katerega so vzete te besede, želi pisec pokazati, da Jezusova daritev neskončno presega daritve po stari postavi. Razlika je v tem, da so po postavi darovali Bogu živali ali stvari zunaj človeka, Jezus pa je v svoji veliki ljubezni v času svojega zemeljskega življenja Očetu daroval svojo voljo, samega sebe v celoti.
»Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo.«
Ta beseda nam ponuja ključ za razumevanje Jezusovega življenja in nam pomaga, da dojamemo najgloblji vidik in rdečo nit, ki povezuje vse dogodke v njegovem zemeljskem življenju: njegovo otroštvo, njegovo skrito življenje, skušnjave, njegove izbire, njegovo javno delovanje vse do smrti na križu. V vsakem trenutku in v vsakršnih okoliščinah je Jezus skušal storiti samo eno: izpolnjevati Očetovo voljo. In izpolnil jo je korenito, ničesar ni storil zunaj nje in zavrnil je tudi najbolj prepričevalne predloge, ki s tisto voljo niso bili popolnoma v skladu.
»Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo.«
Ta beseda nam daje razumeti nauk, v katerega je bilo usmerjeno vse Jezusovo življenje. To je, da ni najbolj pomembno izpolnjevati našo, temveč Očetovo voljo; da postanemo zmožni odrekati se sebi in reči “da” Očetu.
Resnična ljubezen do Boga ni v lepih besedah, mislih ali čustvih, ampak v tem, da smo dejansko poslušni njegovim zapovedim. Hvalna daritev, ki jo od nas pričakuje, je v tem, da mu z ljubeznijo darujemo tisto, kar je najbolj naše: svojo voljo.
»Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo.«
Kako bomo torej živeli besedo življenja tega meseca? Tudi ta je ena od besed, ki jasneje izraža, kako zelo je evangelij v nasprotju z miselnostjo tega sveta, ker nasprotuje našemu najbolj zakoreninjenemu nagnjenju, to je, da hočemo ravnati po svoji volji, da se vdajamo svojim nagonom in čustvom.
Ta beseda je tudi ena najbolj odbijajočih za sodobnega človeka. Živimo v času poveličevanja jaza, osebne neodvisnosti, v času, ko je svoboda sama sebi namen, v času, ko naj bi bilo samozadovoljstvo pot do posameznikovega uresničenja, v času, ko je užitek postal merilo za osebne odločitve in naj bi bil skrivnost sreče. Toda poznamo tudi strahotne posledice, h katerim nas takšna kultura pelje.
S to kulturo torej, ki temelji na iskanju lastne volje, je v nasprotju Jezusova, ki je popolnoma usmerjena k izpolnjevanju Božje volje. In On nam zagotavlja, da bodo sadovi tega čudoviti.
Skušajmo živeti besedo življenja tega meseca tako, da tudi mi izbiramo Očetovo voljo in da si jo vzamemo – kakor je delal Jezus – za merilo in gibalo vsega našega življenja.
Tako se bomo podali v to božjo pustolovščino, za katero bomo Bogu večno hvaležni. Po njej se bomo posvetili in izžarevali Božjo ljubezen na mnoga srca.
Chiara Lubich