»Odpusti krivico svojemu bližnjemu, tako bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi.«
(Sir 28,2) pps
Ta beseda življenja je vzeta iz ene od starozaveznih knjig, ki jo je med leti 180 in 170 pred Kristusom napisal Ben Sirah, modrec, pismouk, ki je v Jeruzalemu opravljal svojo službo učitelja. Poučuje snov, ki je priljubljena v celotnem svetopisemskem modrostnem izročilu: Bog je usmiljen do grešnikov in mi moramo njegov način ravnanja posnemati. Gospod odpušča vse naše krivde, ker je »usmiljen in milostljiv … počasen v jezi in bogat z dobroto«.1 Zapira oči, da ne bi več videl naših grehov,2 jih pozablja in meče za svoj hrbet.3 On namreč, piše Ben Sirah, pozna našo majhnost in revščino in »množi odpuščanje«. Bog odpušča zato, ker ima – kakor vsak oče in kakor vsaka mati – svoje otroke rad; zato jim vedno oprošča, pokriva njihove napake, jim zaupa in jih opogumlja, ne da bi se kdaj utrudil.
Ker pa je Bog oče in mati, mu ne zadošča, da svoje sinove in hčere ljubi in jim odpušča. Njegova velika želja je, da bi drug z drugim ravnali kakor bratje in sestre, da bi bili soglasni, se imeli radi in se med seboj ljubili. Veliki Božji načrt s človeštvom je vesoljno bratstvo. Bratstvo, ki je močnejše od neizogibnih razdeljenosti, napetosti in zamer, do katerih tako zlahka prihaja zaradi nesporazumov in napak.
Pogosto se družine razbijejo, ker si ne znajo odpuščati. Staro sovraštvo kar naprej ločuje sorodnike, družbene skupine in narode. Včasih se najde celo kdo, ki uči, naj ne pozabimo storjenih krivic in da je treba gojiti maščevalnost … Tako tiha mržnja zastruplja dušo in razjeda srce.
Nekateri mislijo, da je odpuščanje slabost. Ne, odpuščanje je izraz izjemnega poguma, je resnična, najbolj pristna ljubezen, ker je najmanj sebična. »Če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate?« pravi Jezus, to znajo vsi: »Ljubite svoje sovražnike.«4
Tudi od nas zahteva, naj se učimo od Njega in imamo očetovsko ljubezen, materinsko ljubezen, usmiljeno ljubezen do tistih, ki jih srečujemo vsak dan, posebno do tistega, ki dela napake. Od tistih pa, ki so poklicani, da živijo občestveno duhovnost oziroma krščansko duhovnost, Nova zaveza zahteva še več: »Odpuščajte drug drugemu.«5 Medsebojna ljubezen zahteva od nas, da naredimo nekakšno zavezo: da smo vedno pripravljeni drug drugemu odpustiti. Samo tako bomo lahko prispevali svoj delež k ustvarjanju vesoljnega bratstva.
»Odpusti krivico svojemu bližnjemu, tako bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi.«
Te besede nas ne vabijo le, naj odpuščamo, ampak nas spominjajo, da je odpuščanje nujni pogoj, da bi bilo tudi nam odpuščeno. Bog nas posluša in nam odpušča toliko, kolikor znamo odpuščati mi. Sam Jezus nas opominja: »S kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo.«6 »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.«7 Če je namreč srce otrdelo od sovraštva, ni zmožno prepoznavati in sprejemati Božje usmiljene ljubezni.
Kako naj tedaj živimo to besedo življenja? Gotovo tako, da takoj odpustimo, če obstaja kdo, s komer se še nismo spravili. Toda to ne zadošča. Treba bo pobrskati po najbolj skritih kotičkih našega srca in odstraniti tudi preprosto brezbrižnost, pomanjkanje dobrohotnosti, vsako naravnanost vzvišenosti in malomarnosti do vseh, ki hodijo mimo nas.
Še več, treba se bo vnaprej zaščiti pred vsem tem. Zato vsako jutro pogledam z novimi očmi tiste, ki jih srečujem v družini, v šoli, na delu, v trgovini, pripravljen, da grem prek tistega, kar mi ne ugaja v njihovem načinu ravnanja, pripravljen, da ne sodim, da jim pokažem zaupanje, da vedno upam, da vedno verujem. Vsakemu se približam s tem popolnim odpuščanjem v srcu, s tem vsesplošnim odpuščanjem. Ne spominjam se njegovih pomanjkljivosti, vse pokrijem z ljubeznijo. In čez dan skušam popraviti kakšno grobost ali izbruh nepotrpežljivosti, tako da se opravičim ali pokažem prijateljstvo. Če čutim, da nagonsko zavračam drugega, ta občutek nadomestim s popolnim sprejemanjem, z brezmejnim usmiljenjem, s popolnim odpuščanjem, s tem, da z njim delim vse, in pozornostjo do njegovih potreb.
Kadar bom tedaj molil k Očetu, kadar ga bom prosil predvsem, naj mi odpusti moje napake, bo moja prošnja uslišana: s popolnim zaupanjem bom lahko rekel: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«8
Chiara Lubich
Beseda življenja za september 2002.
1. Prim. Ps 103,3.8; 2. prim. Mdr 11,23; 3. prim. Iz 38,17; 4. prim. Mt 5,42-47; 5. prim. Kol 3,13; 6. prim. Mt 7,2; 7. Mt 5,7; 8. Mt 6,12.