»Živite v ljubezni.«
(Ef 5,2) pps najmlajši čb barvno

V teh besedah je vsa krščanska etika. Če naj bo človeško delovanje takšno, kakor si ga je zamislil Bog, ko nas je ustvaril, torej pristno človeško, ga mora oživljati ljubezen. Da bi hoja1 – podoba za življenje –dosegla svoj cilj, jo mora voditi ljubezen, povzetek celotne postave.
Apostol Pavel namenja to spodbudo kristjanom v Efezu, kot sklep in povzetek vsega, kar jim je pred tem pisal o načinu krščanskega življenja: preiti morajo od starega k novemu človeku, biti pošteni in iskreni drug z drugim, ne smejo krasti, znati si morajo odpuščati, delati dobro … skratka, »živeti v ljubezni«.
Prav je, da preberemo celoten stavek, iz katerega je vzeta klena beseda življenja, ki nas bo spremljala ves mesec: »Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu.«2
Pavel je prepričan, da mora imeti vsako naše ravnanje za zgled Božje ravnanje. Če je ljubezen razpoznavno znamenje Boga, mora to veljati tudi za njegove otroke: v tem ga morajo posnemati.
A kako lahko spoznamo Božjo ljubezen? Pavlu je zelo jasno: ta ljubezen se razodeva v Jezusu, ki kaže, kako zelo nas Bog ljubi. Apostol je to doživel: »Vzljubil me je in daroval zame sam sebe,«3 zdaj pa to razkriva vsem, da bi postalo izkušnja celotne skupnosti.

»Živite v ljubezni.«
Katera pa je mera Jezusove ljubezni, po kateri je treba oblikovati našo ljubezen?
Vemo: ta ljubezen nima meja, ne postavlja ovir in nima rajši enih od drugih. Jezus je umrl za vse, tudi za svoje sovražnike, za tiste, ki so ga križali, kakor Oče v svoji ljubezni do vseh daje, da sije sonce in pada dež na vse, dobre in hudobne, grešnike in pravične. Skrbel je predvsem za male in uboge, za bolne in izključene: močno je ljubil prijatelje in je bil posebno blizu učencem … Njegova ljubezen si ni prizanašala, saj je šla do konca: darovala je življenje.
Zdaj vabi vse, naj bomo deležni njegove ljubezni, naj ljubimo, kakor nas je ljubil on.
Ta poklicanost nam lahko vliva strah, ker je prezahtevna. Kako lahko posnemamo Boga, ki ljubi vse, vedno, prvi? Kako naj ljubimo z mero Jezusove ljubezni? Kako naj bomo “v ljubezni”, kakor od nas terja beseda življenja?
To je mogoče le, če smo najprej mi sami izkusili, da smo ljubljeni. V stavku »živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas«, lahko besedo kakor prevedemo tudi s ker.

»Živite v ljubezni.«
Živeti4 tu pomeni delovati, ravnati, kakor da bi rekli, da mora biti ljubezen navdih in gibalo za vsako naše dejanje. A morda Pavel te dinamične besede ne uporablja po naključju, saj nas hoče spomniti, da se ljubezni učimo, da moramo prehoditi dolgo pot, da bi dosegli širino Božjega srca. Da bi pokazal potrebo, da moramo nenehno napredovati, uporablja tudi druge podobe, na primer: rast novorojenih do odraslosti,5 razvoj nasada, graditev stavbe, tek v tekališču, da bi osvojili nagrado.6
Nikoli nismo na koncu. Potrebna sta čas in vztrajnost, da dospemo do cilja, ne da bi klonili pred težavami, ne da bi nam kdaj vzele pogum naše polomije in napake, ampak smo vedno pripravljeni začeti znova in se ne vdamo povprečnosti.
Avguštin iz Hipona je morda ob misli na svojo težavno pot o tem zapisal: »Naj ti bo vedno neljubo to, kar si, če hočeš doseči tisto, kar še nisi. Kjer se namreč počutiš dobro, se ustaviš in si rečeš: “Dovolj je tako.” In tako potoneš. Vedno dodajaj, vedno korakaj, nenehno hodi naprej: ne ustavljaj se na poti, ne obračaj se, ne skreni s poti. Kdor ne napreduje, ostaja zadaj.«7

»Živite v ljubezni.«
Kako hitreje napredovati po poti ljubezni?
Ker je vabilo namenjeno celotni skupnosti – “živite” –, bo koristno, če drug drugemu pomagamo. Žalostno in težko je, če gremo na potovanje sami.
Za začetek lahko najdemo priložnost, da drug drugemu – prijateljem, domačim, članom iste krščanske skupnosti – ponovno izrazimo odločenost, da bomo hodili skupaj.
Lahko si podelimo pozitivne izkušnje, kako smo ljubili, in se tako drug od drugega učimo.
Tistim, ki nas lahko razumejo, lahko zaupamo napake, ki smo jih zagrešili, in trenutke, ko smo skrenili s poti, da bi se popravili.
Tudi skupna molitev nam bo lahko dala luči in moči iti naprej.
Zedinjeni med seboj in z Jezusom sredi med nami – on je Pot! – bomo do konca opravili naše “sveto potovanje”: okoli sebe bomo sejali ljubezen in dosegli cilj – Ljubezen.
Fabio Ciardi

1. V it. se Pavlov izrek glasi: »Camminate nella carità – hodite v ljubezni«; 2. Ef 5,1–2; 3. Gal 2,20; 4. it. hoditi; 5. 1 Kor 3,1–2; 6. 1 Kor 9, 24; 7. Sermo 169,18, PL 38,926.