»Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«
(Lk 12,34) mp3 pps 

“Srce” je tisto, kar je v nas najbolj notranje, skrito, vitalno; “zaklad” je tisto, kar je vredno več, kar nam vliva varnost za sedanjost in prihodnost. “Srce” je tudi sedež naših vrednot, korenina naših konkretnih odločitev; je skriti kraj, v katerem odločamo o smislu svojega življenja: Čemu zares namenjamo prvo mesto?
Kateri je naš “zaklad”, zaradi katerega zmoremo zanemariti vse drugo?
V porabniški družbi zahodnega tipa nas vse sili, naj kopičimo gmotne dobrine, naj se osredotočamo na svoje potrebe, naj se ne zanimamo za potrebe drugih, in to v imenu blaginje in individudalne učinkovitosti. Vendar že evangelist Luka – v kulturnem okolju, ki se zelo razlikuje od našega – navaja te Jezusove besede kot odločilen in splošen nauk za može in žene vseh časov in vseh krajev.

»Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«
Lukov evangelij močno poudarja, da je za Jezusovega učenca nujno in značilno, da se korenito in dokončno odloči: prava dobrina je Bog Oče, on mora zavzemati celotno kristjanovo srce, kakor kaže Jezusov zgled. Ta izključna izbira prinaša s seboj zaupljivo prepuščanje njegovi ljubezni in možnost, da postanemo zares “bogati”, ker smo Božji sinovi in dediči njegovega kraljestva.
To je vprašanje svobode, gre za to, da nas gmotne dobrine nimajo v oblasti, ampak smo mi njihovi gospodarji.
Materialno bogastvo namreč lahko zavzame “srce”, poraja vedno večje hrepenenje, da bi imeli še več, in to je prava odvisnost. Dati vbogajme, k čemur nas spodbuja ta evangeljski odlomek,1 je vprašanje pravičnosti, ki jo narekuje usmiljenje, pravičnosti, ki razbremeni “srce” in ga odpre za bratsko enakost.
Vsak kristjan osebno in vsa skupnost vernikov lahko izkusijo pravo svobodo, tako da gmotne in duhovne dobrine delijo s tistimi, ki jih potrebujejo: prav ta kršščanski življenjski slog pričuje o pravem zaupanju v Očeta in postavlja trdne temelje civilizacije ljubezni.

»Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«
Da bi se osvobodili suženjstva, ki nas sili “imeti” vedno več, nam luč prinaša nasvet Chiare Lubich: »Zakaj Jezus tako vztraja pri tem, da nismo navezani na dobrine, tako da je to celo temeljni pogoj, da bi mogli hoditi za njim? Zato, ker je prvo bogastvo našega življenja in resnični zaklad On! /…/ Jezus hoče, da bi bili svobodni, z dušo brez vsake navezanosti in vsake zaskrbljenosti, tako da bi ga lahko ljubili res z vsem srcem, mišljenjem in močmi /…/ Od nas zahteva, da se odpovemo imetju, tudi zato, ker hoče, da se odpremo drugim /…/ Najbolj preprost način “odpovedovanja” je “dajanje”.
Dajajmo Bogu, tako da ga ljubimo /…/ In da bi mu to ljubezen dokazali, ljubímo naše brate in sestre, pripravljeni, da zanje tvegamo vse. Tudi če se nam morda ne zdi, imamo mnogo bogastva, ki ga lahko damo v skupnost: v srcu imamo ljubezen, ki jo lahko damo, prisrčnost, ki jo lahko izrazimo, veselje, ki ga lahko prinesemo drugim; imamo čas, ki ga lahko namenimo drugim, molitve in notranje bogastvo, ki ga lahko podarimo; včasih imamo takšne ali drugačne stvari, knjige, obleke, prevozna sredstva, denar /…/ Darujmo, ne da bi preveč razmišljali: “Toda to bom lahko potreboval ob tej ali oni priložnosti /…/” Vse je še lahko koristno, toda medtem ko poslušamo te namige, se v naše srce vrivajo mnoge navezanosti in ustvarjajo vedno nove potrebe. Ne, skušajmo imeti samo tisto, kar je potrebno. Bodimo pozorni, da Jezusa ne izgubimo zaradi vsote, ki smo jo dali na stran, zaradi stvari, brez katere lahko shajamo.«2
Marisa in Agostino, ki sta poročena štiriintrideset let, pripovedujeta: »Po osmih letih zakona je vse teklo kot po maslu: dom in delo sta bila, kakor sva si želela, in tedaj so nama predlagali, da se iz Italije preseliva v deželo Latinske Amerike, da bi skrbela za mlado krščansko skupnost. Sredi tisoč glasov, ki so izražali strah, negotovost glede prihodnosti – nekateri so govorili, da sva nora –, sva oba slišala poseben glas, ki nama je vlival velik mir: “Pridi in hodi za menoj.” Tako sva naredila in se znašla v okolju, popolnoma drugačnem od tistega, kakršnega sva bila vajena. Pogrešala sva mnoge stvari, a čutila sva, da sva v zameno dobila druge, kot na primer bogastvo odnosov z mnogimi ljudmi. Zelo močna je bila tudi izkušnja Božje previdnosti: nekega večera sva pripravila majhno praznovanje in vsaka družina je s seboj na večerjo prinesla kaj tipičnega. Midva sva se komaj vrnila izItalije in s seboj prinesla velik kos parmezana. V nama je bila živa želja, da bi del sira delila z družinami, hkrati pa se je v nama porajala misel, da bova tako hitro ostala brez njega. Tedaj sva se spomnila Jezusovega stavka. “Dajajte in se vam bo dalo …” (Lk 6,38). Spogledala sva se in si rekla: Zapustila sva domovino, delo, sorodnike, zdaj pa sva navezana na sir. Odrezala sva kos in ga vzela s seboj. Čez dva dni je na vratih najinega doma pozvonilo: bil je turist, ki ga nisva poznala, prijatelj najinih prijateljev, prinesel nama je zavoj, ki so nam ga poslali prijatelji. Odprla sva: bil je velik kos parmezana. Jezusova obljuba: “… dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje,” zares drži.«
Letizia Magri

1 Prim. Lk 12,33; 2 Ch. Lubich, Beseda življenja za september 2004, v: Novi svet 9/2004.