V Firencah projekt sprejemanja v družinskem “Bed and Breakfast”. To je ena od številnih iniciativ Novih družin iz Gibanja, namenjenih najbolj potrebnim.
Cesar, osemnajstletnik iz Gane, je bil rešen, ko se je že utapljal, saj je spil vodo in bencin. Tistikrat so rešili 72 oseb, 32 pa je utonilo. Marijo, Nigerijko v sedmem mesecu nosečnosti, je poklical oče, ko je bila zunaj z možem in otrokom. Povedal jim je, naj se ne vračajo domov, ker so cerkev požgali in ubili mamo. Pobegnili so s tem, kar so imeli, prišli so v Libijo. Samo eden je lahko odšel v Italijo; tako je odšla sama, mož in otrok pa sta ostala na drugem koncu Sredozemlja v pričakovanju možnosti za naslednji prevoz z ladjo.
»Take pripovedi ti trgajo srce. Spominjajoč se Jezusovih besed: “Tujec sem bil in ste me sprejeli”, bi bili radi roke in srce za vsakega od teh prebežnikov.« Tako pripovedujeta Carla in David iz Firenc, ki sta se kot družina odprla sprejemu prebežnikov.
»Poleti leta 2013 sva se udeležila svetovnega dneva mladih v Braziliji, skupaj z najinimi tremi otroki. Izkoristili smo priložnost in preživeli nekaj časa v Salvador Bahia. To je bila močna izkušnja, ki nam je razširila srca za mnoge v potrebi. Ko smo se vrnili domov, smo se odločili, da del našega B&B namenimo priseljencem. Od tedaj je misijon pri nas doma!
Od začetka do zdaj je bilo tukaj 756 oseb iz Sirije, Pakistana, Nepala, Bangladeša in nekaterih afriških držav. Nekateri se ustavijo samo toliko, da si opomorejo, in gredo potem drugam v Evropo, drugi ostanejo dlje. Prav tukaj postanejo odnosi močnejši, še več kot bratski.
Družina iz Eritreje, zdaj je na poti na Norveško, je bila z nami dva meseca. On je musliman, ona kristjanka, šest otrok, oče jim je pustil svobodno odločitev za vero. Takoj ob prihodu je bila mama z najmanjšim otrokom v bolnišnici, ker sta bila dehidrirana. Potem je šel v bolnico oče zaradi vnetja. Spominjam se njihovega veselja, ko smo jim dali na razpolago mobilni telefon, da bi lahko sporočili sorodnikom, da so vsi živi in zdravi. V nedeljo smo bili skupaj pri maši v majhni cerkvi na obrobju Firenc, prišel je kardinal Betori, ki je bil na pastoralnem obisku. Njegova pridiga je bila vsa o sprejemanju. Ko smo ga na koncu maše pozdravili, jih je objel in blagoslovil.
Tri dekleta, ena iz Malija, druga iz Libije, obe muslimanki, sta prišli skupaj z dekletom, ki je pobegnilo iz Nigerije, ko so pred njo ubili starše, ker so bili kristjani. Med njimi se je takoj vzpostavil sestrski odnos in z nami kot med starši in hčerami. Neko nedeljo smo se skupaj sprehajali in Mersi je bila zelo žalostna, ker so prav tisti dan na televiziji govorili o novem pokolu v Nigeriji. Končno je prišel telefonski klic: sestrica je uspela pobegniti v Libijo z očetovim prijateljem. Libijka je takoj prišla v stik s svojo družino in deklica, ki je kristjanka, je bila sprejeta pri njih, ki so muslimani.
Druga slika: Joy in Lorenz, ki je videl, kako so ubili očeta, ker je kristjan. Jaz, David, lahko kot socialni delavec pridem na avtobus, ko pridejo begunci. S tem tvegam, da se nalezem kakšne bolezni, a prvi stik je bistven in prav tedaj je mogoče videti, kakšne skupine so se oblikovale med njimi. Videl sem, da je bila Joy noseča, zato sem ju povabil k nam. Tudi potem, ko jih je uradništvo preselilo drugam, sem ju obiskoval in ko se je rodil otrok, smo prinesli voziček in obleko, ki so jo zanje zbrali člani Novih družin. Joy in Lorenz sta naju prosila, da sva botra malemu Johnu. Ta družina je bila poslana v drugo deželo. Ločitev je bila težka, a odnos se nadaljuje. Pravita nama mama in očka. Ko bosta imela dovoljenje za bivanje, bi se rada vrnila in živela blizu nas.«
