»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.« (Mr 16,15)
V Markovem evangeliju so zadnje besede vstalega Jezusa zaupane enemu samemu njegovemu prikazovanju apostolom.
Sedijo pri mizi, kakor smo jih pogosto videli skupaj z Jezusom tudi pred njegovim trpljenjem in smrtjo, a tokrat je nad malo skupnostjo znamenje neuspeha: namesto dvanajsterih, ki jih je Jezus želel imeti ob sebi, jih je ostalo samo enajst in ob uri križa ga je eden od navzočih zatajil, mnogi pa so zbežali.
Pri tem zadnjem, odločilnem srečanju jih Vstali graja, ker so bila njihova srca zaprta za besede tistih, ki so pričali o njegovem vstajenju,[1] hkrati pa potrdi svojo odločitev: kljub njihovi krhkosti vnovič prav njim izroči oznanjevanje evangelija, vesele novice, ki je on sam s svojim življenjem in svojimi besedami.
Po tem slovesnem govoru se Vstali vrne k Očetu, a hkrati “ostaja” z učenci in njihovo besedo potrjuje s čudežnimi znamenji.
»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.«
Skupnost, ki jo Jezus pošilja, da nadaljuje njegovo poslanstvo, torej ni skupina popolnih, temveč skupina ljudi, ki so predvsem poklicani, da bi “bili” z njim,[2] da bi izkušali njegovo navzočnost in njegovo potrpežljivo in usmiljeno ljubezen. Šele potem so v moči te izkušnje poslani »oznanjati vsemu stvarstvu« Božjo bližino.
In uspeh njihovega poslanstva seveda ni odvisen od osebnih sposobnosti, temveč od navzočnosti Vstalega, ki izroči samega sebe svojim učencem in skupnosti verujočih, v kateri evangelij raste toliko, kolikor ga živijo in oznanjajo.[3]
Kot kristjani lahko naredimo samo to, da z življenjem in besedami razglašamo Božjo ljubezen, tako da pogumno in velikodušno izidemo iz sebe in vsem nežno in spoštljivo ponudimo zaklade Vstalega, ki odpirajo srca za upanje.
»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.«
Gre za to, da vedno pričujemo za Jezusa in nikoli zase; in še več: od nas Jezus zahteva, da se “odpovemo” sebi, da se “manjšamo”, zato da bi rasel on. V sebi moramo narediti prostor môči njegovega Duha, ki nas spodbuja k bratstvu: »Poslušati moram Svetega Duha, ki mi narekuje, da sem vsakič, ko srečam brata ali sestro, pripravljena “postati eno” z njim ali z njo in mu ali ji popolno služiti; Svetega Duha, ki mi daje moč, da ju ljubim, tudi če sta v kakšnem smislu sovražnika; Svetega Duha, ki mi napolnjuje srce z usmiljenjem, da znam odpuščati in razumeti njune potrebe; Svetega Duha, zaradi katerega sem goreč v tem, da ob pravem času povem drugim to, kar imam najlepšega v svojem srcu /…/ Po moji ljubezni se tako razodeva in prenaša Jezusova ljubezen /…/ Z Božjo ljubeznijo v srcu in po njej lahko pridem daleč in mnogi drugi so lahko deležni mojega odkritja, /…/ dokler bližnjega ne bo nežno ganila Božja ljubezen v nas in bo hotel “postati eno” z nami. Tako si bomo med seboj izmenjavali pomoč, ideale, načrte, bratovsko ljubezen. Šele tedaj bomo lahko spregovorili besedo in ta bo zaradi medsebojne ljubezni dar.«[4]
»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.«
“Vsemu stvarstvu”: to gledanje nam kliče v zavest, da smo del velikega mozaika – stvarstva –, in za to smo danes posebej občutljivi. Mladi so pogosto na čelu te nove poti človeštva in v skladu z evangeljskim slogom z dejanji potrjujejo, kar oznanjajo z besedami.
Robert z Nove Zelandije je o svoji izkušnji pisal na spletu:[5] »Na našem ozemlju si prizadevamo obnoviti pristanišče Porirua na južnem delu pokrajine Wellington na Novi Zelandiji. V to pobudo so se vključile krajevne oblasti, katoliška skupnost Maorov in lokalno pleme. Pleme želimo podpreti pri obnovi pristanišča, zagotoviti, da bo tekoča voda čista, in omogočiti nabiranje školjk in običajno ribarjenje, ne da bi se bali onesnaženja. Naše pobude so uspele in iz njih je izšel pravi skupnostni duh.
Pred nami pa je izziv, da to ne bi bil samo bežen dogodek, temveč dolgoročni program, ki bi prinašal pomoč, podporo, in bi se na tem območju pokazala sprememba.«
Letizia Magri
[1] Prim. Mr 16,9–13.
[2] Prim. Mr 3,14–15.
[3] Prim.2. vatikanski cerkveni zbor, Dogmatična konstutucija o Božjem razodetju Dei Verbum, BR 8.
[4] C. Lubich, Beseda življenja za junij 2003.
[5] Celotno besedilo te in drugih izkušenj je v različnih jezikih na voljo na spletu: http://www.unitedworldproject.org/workshop.