»Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45)

Tudi ta mesec nam beseda življenja predlaga blagor. To je vesel in navdihnjen pozdrav žene, Elizabete, drugi ženi, Mariji, ki ji je prišla pomagat. Obe pričakujeta otroka in obe sta v globoki veri sprejeli Božjo besedo ter v svoji ponižnosti izkusili njeno moč.

Marija je v Lukovem evangeliju prva blagrovana, tista, ki izkusi veselje ob zaupnem odnosu z Bogom. S tem blagrom nas evangelist uvaja v razmišljanje o odnosu med oznanjeno Božjo besedo in vero, ki sprejema, med Božjo pobudo in svobodnim človekovim pristankom.

»Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

Marija zares veruje v »obljubo, ki je bila dana Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke«.[1] Ni polna sama sebe, je ponižna in odprta za poslušanje Božje besede, tako da lahko sama Božja Beseda postane meso v njenem naročju in vstopi v zgodovino človeštva.

Nihče ne bo mogel izkusiti Marijinega deviškega materinstva, vsi pa lahko posnemamo njeno zaupanje v Božjo ljubezen. Če Božjo besedo sprejmemo z odprtim srcem, se lahko s svojimi obljubami utelesi tudi v nas in tako postane naše življenje – državljanov, očetov in mater, študentov, delavcev in politikov, mladih in starih, zdravih in bolnih – rodovitno.

In če je naša vera negotova, kakor je bila Zaharijeva?[2] Še naprej zaupajmo v Božje usmiljenje. Bog nas ne bo nehal iskati, dokler ne bomo tudi mi odkrili njegove zvestobe in ga blagoslavljali.

»Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

Med istimi hribi Svete dežele, v časih, ki so nam mnogo bližje, je druga globoko verna mati svoje otroke učila umetnosti odpuščanja in pogovarjanja, ki se je je naučila v šoli evangelija. Majhno znamenje v tej deželi, zibelki civilizacije, kjer od nekdaj iščejo mir in trdnost, tudi med verniki različnih verstev. Margaret tako pripoveduje: »Ko so nas otroke užalili nekateri izrazi zavračanja drugih, sosedovih otrok, nam je mati rekla: “Povabite te otroke v našo hišo”; dala jim je sveže pečen domač kruh, da bi ga nesli svojim družinam. Odtlej smo s temi ljudmi gradili prijateljske odnose.«[3]

Tudi Chiara Lubich nas podpira v tej pogumni veri: »Za Jezusom je Marija tista, ki je znala najbolje in najbolj popolno reči “da” Bogu. Predvsem v tem sta njena svetost in njena veličina. In če je Jezus Beseda, utelešena Božja beseda, je Marija zaradi svoje vere v Božjo besedo živeta beseda, čeprav je ustvarjeno bitje kakor mi, nam enaka /…/ Z Marijo torej verujmo, da se bodo uresničile vse obljube, ki so v Jezusovi besedi; in če je potrebno, kakor Marija sprejmimo tudi tveganje nesmiselnosti, ki ga včasih vsebuje njegova beseda. Tistemu, ki veruje v Božjo besedo, se dogajajo velike in majhne, a vedno čudovite stvari. Lahko bi napolnili knjige z dejstvi, ki to dokazujejo /…/ Ko se bomo v vsakdanjem življenju ob branju Svetega pisma srečevali z Božjo besedo, odprimo svoje srce in poslušajmo z vero, da se bo tisto, kar Jezus od nas zahteva in nam obljublja, uresničilo. Ne bo dolgo, ko bomo odkrili /…/, da on drži svoje obljube.«[4]

»Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

V času priprave na božič se spomnimo na Jezusovo presenetljivo obljubo, da bo navzoč med tistimi, ki sprejemajo in živijo zapoved medsebojne ljubezni: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«[5]

Zaupajmo v to obljubo in dovolimo, da se Jezus tudi danes ponovno rodi v naših domovih in na naših ulicah s pomočjo medsebojnega sprejemanja, zavzetega poslušanja drugega ter bratskega ali sestrskega objema, kot sta si ga namenili Marija in Elizabeta.

Letizia Magri 

[1] Prim. Lk 1,55.

[2] Prim. Lk 1,5–25; 67–79.

[3] Prim. cittanuovatv: Intervista a Margaret Karram (Intervju z Margaret Karram).

[4] Chiara Lubich, Beseda življenja za avgust 1999.

[5] Mt 18,20.