»Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.« (1 Tes 5,16–18)

Pavel je pisal Solunčanom v času, ko so mnogi Jezusovi sodobniki, ki so Jezusa videli in slišali, še živeli in bili priča tragediji njegove smrti in osuplosti zaradi njegovega vstajenja ter nato vnebohoda. Prepoznali so sled, ki jo je pustil Jezus, in pričakovali njegovo skorajšnjo vrnitev. Pavel je imel rad solunsko skupnost, ki je bila zgledna zaradi svojega življenja, pričevanja in sadov, zato jim je napisal to pismo in jih prosil, naj ga preberejo vsem (5,27). V njem je zapisal, naj še naprej »posnemajo nas in Gospoda« (1,6), in priporočila povzel takole:

»Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.«

Rdeča nit teh ponavljajočih se spodbud ni le to, kaj Bog pričakuje od nas, ampak kdaj: neprekinjeno, vedno, neprenehoma.

Toda ali je mogoče zapovedati veselje? Vsi izkušamo, da nas v življenju stiskajo težave in skrbi, trpljenje in tesnoba, izkušamo, da se družbeno dogajanje kaže kot nerodovitno in negostoljubno. Vendar za Pavla obstaja razlog, ki bi lahko vedno omogočil “tisto veselje”, na katero namiguje. Govori kristjanom in jim priporoča, naj resno jemljejo krščansko življenje, da bi Jezus lahko živel v njih s tisto polnostjo, ki jo je obljubil po svojem vstajenju. Včasih lahko to res izkusimo: On živi v tistih, ki ljubijo, in vsakdo lahko stopi na pot ljubezni tako, da ni navezan nase, da ima nesebično rad druge, sprejema podporo prijateljev in ohranja živo zaupanje, da »ljubezen premaga vse«.[1]

»Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.«

Dialog med verniki različnih verstev in med ljudmi različnih prepričanj vodi k še globljemu razumevanju, da je molitev globoko človeško dejanje; v molitvi se človek uresničuje in molitev ga dviga.

In kako naj neprenehoma molimo? »Ni dovolj,« piše pravoslavni teolog Evdokimov, »imeti pred seboj molitev, pravila, navade; treba je postati molitev, biti utelešena molitev, iz svojega življenja narediti bogoslužje, moliti z najbolj vsakdanjimi stvarmi.«[2] Chiara Lubich pa poudarja, da »lahko (Boga) ljubimo kot otroci, s srcem, ki ga Sveti Duh napolnjuje z ljubeznijo in zaupanjem v Očeta: s tistim zaupanjem, ki nas vodi k pogostim pogovorom z njim, da mu pripovedujemo o vseh svojih zadevah, svojih namerah in svojih načrtih«.[3]

Obstaja pa tudi način, ki je dostopen vsem in s katerim lahko vedno molimo: pred vsakim dejanjem se ustavimo in ga osmislimo z besedo: »Zate.« To je preprosta vaja, ki naše dejavnosti in celotno življenje od znotraj spreminja v nenehno molitev.

»Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.«

V vsem se zahvaljujte. To je naravnanost, ki svobodno in iskreno privre iz hvaležne ljubezni do tistega, ki tiho podpira in spremlja posameznike, narode, zgodovino in vesolje. In hvaležni smo drugim, ki hodijo z nami in zaradi katerih se zavedamo, da nismo samozadostni.

Veselje, molitev in zahvaljevanje, tri dejanja, ki nas približujejo temu, da bi bili takšni, kakršne nas vidi in hoče Bog, ter bogatijo naš odnos z njim, v zaupanju, da nas bo »Bog miru posvetil, da bomo popolni«.[4]

Tako se bomo pripravili na globlje doživljanje božičnega veselja, da bi bil svet po nas boljši, da bi postali ljudje, ki tkejo mir v sebi, po domovih, na delovnih mestih, na trgih. Danes ni nič bolj potrebno in nujno.

Pripravili Victoria Gómez in ekipa besede življenja

[1] Vergil, Ekloga X.69; glasbeno obdelavo si oglejte v skladbi Gen Rossa: https://music.apple.com/es/album/lamore-vince-tutto-single/1595294067

[2] P. Evdokimov, Jezusova molitev, v: La novità dello Spirito, založba Ancora, Milano 1997.

[3] Ch. Lubich, Conversazioni, Città Nuova, Roma 2019, 552.

[4] Prim. 1 Tes 5,23.