»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.« (Lk 6,36)

Evangelist Luka rad poudarja veličino Božje ljubezni, ko govori o lastnosti, za katero se mu zdi, da to veličino najlepše opisuje: usmiljenje.

Lahko rečemo, da je usmiljenje v Svetem pismu materinski odtenek Božje ljubezni, način, kako Bog skrbi za svoja ustvarjena bitja, jih dviga, tolaži in sprejema, ne da bi se kdaj utrudil. Po preroku Izaiju Gospod svojemu ljudstvu obljublja: »Kakor dečka, ki ga tolaži njegova mati, tako vas bom jaz tolažil; v Jeruzalemu boste potolaženi.«1

To značilnost priznava in razglaša tudi islamsko izročilo: med devetindevetdesetimi lepimi Božjimi imeni, ki jih najpogosteje izrečejo usta muslimanskega vernika, sta Usmiljeni in Milostljivi.

Ta evangeljska stran nam kaže Jezusa, ki množici, prispeli tudi iz oddaljenih mest in pokrajin, predlaga nekaj drznega, presenetljivega: naj posnemajo Očeta prav v usmiljeni ljubezni.

Ta cilj se nam zdi skoraj nepredstavljiv, nedosegljiv!

»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.«

V luči evangelija moramo, da bi posnemali Očeta, vsak dan hoditi za Jezusom in se od njega učiti, da ljubimo prvi, kakor to Bog nenehno dela v odnosu do nas.

Takšno duhovno izkušnjo opisuje luteranski teolog Bonhoeffer (1906–1945): »Krščanska skupnost vsak dan poje: “Prejel sem usmiljenje.” Ta dar sem dobil tudi takrat, ko sem svoje srce zaprl Bogu; /…/ ko sem se izgubil in nisem našel poti za vrnitev. Tedaj mi je prišla naproti Gospodova beseda in sem razumel: on me ljubi. Jezus me je našel: bil mi je blizu, samo on. Potolažil me je, odpustil mi je vse zmote in me ni obdolžil za slabo. Ko sem bil njegov sovražnik in nisem spoštoval njegovih zapovedi, me je imel za prijatelja /…/ Težko razumem, zakaj me Gospod tako ljubi, zakaj sem mu tako drag. Ne morem razumeti, kako mu je uspelo in čemu je hotel premagati moje srce s svojo ljubeznijo, rečem lahko samo: “Prejel sem usmiljenje.”«2

»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.«

Ta evangeljska beseda nas vabi k pravi revoluciji v našem življenju: vsakič, ko smo pred tem, da bi nas lahko kdo žalil, imamo možnost, da se ne odločimo za pot zavračanja, neizprosnega obsojanja in maščevanja, temveč lahko krenemo po poti odpuščanja in usmiljenja.

Ne gre toliko za to, da izpolnimo težko dolžnost, ampak za to, da od Jezusa sprejmemo možnost, da iz smrti sebičnosti preidemo v pravo, občestveno življenje. Z veseljem bomo odkrili, da smo prejeli Očetov DNK, ki nikogar ne obsodi dokončno, ampak vsem daje novo možnost, ko odpira obzorja upanja.

Ta odločitev nam bo omogočila, da pripravimo podlago za bratske odnose, iz katerih se lahko rodi in raste človeška skupnost, ki je končno usmerjena v miroljubno in dejavno sožitje.

»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.«

Tako je svetovala Chiara Lubich, ko je premišljevala o stavku iz Matejevega evangelija,3 ki razglaša blagor tistega, ki je usmiljen: »Vprašanje usmiljenja in odpuščanja prežema ves evangelij /…/ Usmiljenje je poslednji izraz ljubezni, krščanske ljubezni, izraz, ki jo izpopolnjuje, jo naredi popolno /…/ Skušajmo torej v vsakem svojem odnosu ljubezen do drugih živeti v obliki usmiljenja. Usmiljenje je ljubezen, ki zna sprejeti vsakega bližnjega, zlasti najbolj revnega in potrebnega. To je ljubezen, ki ne meri, je preobilna in vseobjemajoča, je konkretna. To je ljubezen, ki želi izzvati vzajemnost, končni smoter usmiljenja, brez katerega bi ostala zgolj pravičnost, ki pomaga ustvarjati enakost, a ne bratstva /…/ Tudi če se zdi težko in drzno, se pred vsakim bližnjim vprašajmo: “Kako bi z njim ravnala njegova mati?” To je misel, ki nam bo pomagala, da bomo razumeli in živeli po Božjem srcu.«4

Letizia Magri

1 Iz 66,13; 2 Dietrich Bonhoeffer, 23. januarja 1938, v: La fragilità del male (Krhkost zla), zbirka neobjavljenih spisov, Piemme, 2015; 3 prim. Mt 5,7; 4 C. Lubich, Beseda življenja za november 2000.