»Ti si Bog, ki me vidi.« (prim. 1 Mz 16,13)
Vrstica besede življenja tega meseca je vzeta iz Prve Mojzesove knjige. Te besede je izgovorila Agara, Sarina dekla, ki jo je Sara dala Abramu za ženo, ker sama ni mogla imeti otrok in tako zagotoviti potomcev. Ko je Agara odkrila, da je noseča, se je počutila vzvišeno nad svojo gospodarico. Ker je Sara z njo trdo ravnala, je bila prisiljena pobegniti v puščavo. In prav tam je doživela edinstveno srečanje z Bogom in prejela obljubo o velikem potomstvu, podobno tisti, ki jo Bog dal Abramu. Sin, ki se bo rodil, se bo imenoval Izmael, to pomeni: »Bog sliši,« ker je slišal Agarino stisko in ji dal potomstvo.
»Ti si Bog, ki me vidi.«
Iz Agarinega odziva odseva misel, ki je bila razširjena v starem svetu: da človeška bitja ne morejo preživeti srečanja, v katerem je božanstvo preblizu. Agara je presenečena in hvaležna, da je to srečanje preživela. Božjo ljubezen izkusi prav v puščavi, ki je privilegiran kraj, kjer se lahko osebno srečaš z Bogom. Agara čuti njegovo navzočnost in čuti, da jo ljubi Bog, ki jo je “videl” v njenem bolečem položaju, Bog, ki skrbi za svoja bitja in jih obdaja z ljubeznijo. »On ni odsotni, oddaljeni Bog, brezbrižen do usode človeštva in do usode vsakega izmed nas. To velikokrat izkušamo. On je tu z menoj, je vedno z menoj, ve vse o meni in deli z menoj vsako mojo misel, vsako veselje, vsako željo, z menoj nosi vsako skrb, vsako preizkušnjo v mojem življenju.«[1]
»Ti si Bog, ki me vidi.«
Pričujoča beseda življenja krepi gotovost in nas tolaži: na naši poti nismo nikoli sami, z nami je Bog in nas ljubi. Včasih se tudi mi kot Agara na tej zemlji počutimo kot “tujci” ali iščemo pota, da bi pobegnili iz težkih in bolečih okoliščin. A moramo biti prepričani, da je Bog navzoč in da imamo z njim odnos, ki nas osvobaja, pomirja in nam vedno omogoča, da začnemo znova.
To je izkusila P., ki je v obdobju pandemije živela sama: »Vse od začetka popolnega zaprtja v naši domovini sem doma sama. Ob sebi nimam nikogar, s komer bi lahko delila to izkušnjo, in skušam preživeti dan, kakor zmorem. A bolj ko minevajo dnevi, bolj izgubljam pogum. Zvečer zelo težko zaspim. Zdi se mi, da ne bom mogla več ven iz te more. Vendar pa močno čutim, da se moram popolnoma predati Bogu in verovati v njegovo ljubezen. Ne dvomim o njegovi navzočnosti, ki me spremlja in me v teh mesecih samote tolaži. Po majhnih znamenjih, ki mi jih pošiljajo bratje, razumem, da nisem sama. Takrat na primer, ko smo po spletu praznovali prijateljičin rojstni dan, pa mi je moja soseda v hiši takoj zatem poslala kos torte.«
»Ti si Bog, ki me vidi.«
Ker nas torej varuje Božja navzočnost, smo lahko tudi mi glasniki Božje ljubezni. Poklicani smo namreč k temu, da vidimo stiske drugih, da pomagamo našim bratom v njihovih puščavah, da delimo njihove radosti in bolečine. Prizadevamo si, da ohranjamo oči odprte za človeštvo, v katero smo potopljeni tudi mi.
Lahko se ustavimo in se približamo ljudem, ki iščejo smisel in odgovor na številna življenjska vprašanja: prijateljem, družinskim članom, znancem, sosedom, kolegom na delu, ljudem, ki so v ekonomskih težavah in morda na robu družbe.
Lahko se spomnimo in delimo dragocene trenutke, v katerih smo srečali Božjo ljubezen in ponovno odkrili smisel našega življenja.
Skupaj se lahko spoprimemo s težavami in v puščavah, ki jih prečkamo, odkrivamo Božjo navzočnost v naši preteklosti, navzočnost, ki nam pomaga, da z zaupanjem nadaljujemo svojo pot.
Pripravila Patrizia Mazzola in ekipa besede življenja
[1] Ch. Lubich, Beseda življenja za julij 2006.