»Ostanite v moji ljubezni in obrodili boste obilo sadu.« (Prim. Jn 15,5–9)
Vsako leto kristjani, ki pripadajo različnim cerkvam, posvetijo skupni čas1 molitvi in Očeta v skladu z Jezusovo željo skupaj prosijo za dar edinosti.
Jezus hoče edinost zato, »da bo svet veroval«:2 z edinostjo namreč spreminjamo svet, ustvarjamo občestvo, bratstvo in solidarnost. Edinost je v svojem bistvu Božji dar, zato je temeljnega pomena, da zanjo vztrajno in zaupno prosimo Očeta.
Tako izkušnjo ima skupina iz Španije, ki živi besedo življenja. Že nekaj let prav med molitveno osmino za edinost kristjanov čutijo, da so pozvani k molitvi za milost edinosti in h gradnji mostov. Margarita piše: »Navezali smo stik z odgovorno osebo za ekumenizem v škofiji, z duhovniki, s pravoslavnim duhovnikom in z evangeličanskimi pastorji. Zbrali smo se, da bi kot kristjani, ki so enodušni, molili najprej v katoliški župniji, potem v pravoslavni. Vsakokrat se naše cerkve napolnijo z veseljem, ki izvira iz Božje navzočnosti. Bog nam odpira pota do edinosti.«
Za leto 2021 je samostanska skupnost iz Grandchampa3 kot luč na tej poti predlagala zelo učinkovito in močno geslo iz Janezovega evangelija:
»Ostanite v moji ljubezni in obrodili boste obilo sadu.«
Te besede so nujno vabilo, naj živimo in delujemo za edinost kristjanov v teh posebnih dneh, vse leto in vse življenje. Naše razdeljenosti so huda rana, ki jo mora najprej zaceliti Božje usmiljenje, potem pa prizadevanje, da se spoznavamo, spoštujemo in skupaj pričujemo za evangelij.
S temi besedami nam Jezus pokaže, kateri so nujni koraki, ki jih moramo narediti: predvsem moramo “ostati” v njegovi ljubezni.
Torej moramo krepiti naš osebni odnos z njim, mu izročati naše življenje, verovati v njegovo usmiljenje. Jezus namreč vedno “ostaja” zvesto z nami.
Hkrati nas kliče, naj odločno hodimo za njim, da bo naše življenje dar Očetu, kakor je bilo njegovo. Predlaga nam, naj ga posnemamo in nežno, velikodušno in nesebično prihajamo naproti potrebam vsakega človeka, s katerim delimo manjši ali večji del našega dneva, da bi obrodili “obilo sadu”.
»Ostanite v moji ljubezni in obrodili boste obilo sadu.«
Zelo aktualno zvenijo besede Chiare Lubich, ki jih je izgovorila v Ženevi oktobra 2002, ko so obhajali dan reformacije:4 »Kolikšna potreba po ljubezni je v svetu! /…/ On /Jezus/ je rekel, da nas bo svet priznal za njegove in bo po nas prepoznal njega po medsebojni ljubezni, po edinosti: “Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.”5 /…/ Sedanji čas od vsakogar od nas zahteva ljubezen, zahteva edinost, občestvo, solidarnost. In tudi cerkve kliče, naj ponovno vzpostavijo edinost, ki je že dolga stoletja načeta. Prav to je reforma reform, ki jo od nas zahtevajo nebesa; to je prvi in nujni korak naproti vesoljnemu bratstvu z vsemi možmi in ženami sveta. Svet bo namreč veroval, če bomo zedinjeni. To je rekel Jezus: “Da bi bili vsi eno /…/ da bo svet veroval.”6 Bog to hoče! /…/ Naj nam podeli milost, da – če vsega tega že ne bomo videli uresničenega – to vsaj pripravimo.«7
Letizia Magri
1 Na severni polobli obhajajo molitveno osmino za edinost kristjanov vsako leto od 18. do 25. janarja, na južni polobli pa izberejo drug datum v bližini slovesnega binkoštnega praznika; 2 Jn 17,21; 3 Skupnost iz Grandchampa je samostanska skupnost, v kateri so zbrane sestre (okrog 50) iz različnih cerkva in iz različnih dežel; prizadevajo si za spravo med kristjani in v celotni človeški družini ter za spoštovanje vsega stvarstva; 4 “dan reformacije” tudi pri nas obhajamo vsako leto 31. oktobra, na dan, ko naj bi Martin Luther razglasil 95 tez; 5Jn 13,35; 6Jn 17,21; 7 C. Lubich, Edinost, uredila Donato Falmi in Florence Gillet, Novi svet, Ljubljana 2015, str. 88–89.
