»Na Vzhodu smo videli, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.«[1] (Lk 1,45)
Te besede, ki so zapisane samo v Matejevem evangeliju, so izrekli nekateri “modri”, ki so prišli od daleč na nekoliko skrivnosten obisk deteta Jezusa.
So majhna skupina, ki se poda na dolgo pot za majhno lučjo, ko išče večjo Luč, namenjeno vsem: Kralja, ki se je že rodil in je navzoč v svetu. O njih ne vemo nič drugega, a ta dogodek nam ponuja bogato izhodišče za razmišljanje in krščansko življenje.
Letos so ga za praznovanje tedna molitve za krščansko edinost[2] izbrali in predlagali kristjani z Bližnjega vzhoda. To je dragocena priložnost, da se skupaj ponovno podamo na pot, da smo odprti za medsebojno sprejemanje, predvsem pa za Božji načrt, da bi bili tako priče njegove ljubezni do vsakega človeka in vsakega naroda na zemlji.
»Na Vzhodu smo videli, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.«
Kristjani z Bližnjega vzhoda so v listini, ki spremlja predloge za teden molitve, zapisali: »/…/ Zvezda, ki se je pojavila na nebu Judeje, je dolgo pričakovano znamenje upanja, ki vodi Modre – po njih pa dejansko vse narode sveta – na kraj, kjer se razodeva pravi Kralj in Odrešenik. Zvezda je dar, znamenje Božje ljubeče navzočnosti za vse človeštvo /…/ Modri nam razodevajo edinost vseh ljudi, ki jo hoče Bog. Prihajajo iz oddaljenih dežel in predstavljajo različne kulture, vendar jih vse vodi želja, da bi videli in spoznali novorojenega Kralja; zberejo se v votlini pri Betlehemu, da ga počastijo in mu podarijo svoje darove. Kristjani so poklicani, da so v svetu znamenje edinosti, ki jo za svet želi on. Čeprav pripadajo različnim kulturam, rasam in jezikom, sta kristjanom skupna iskanje Kristusa in želja, da bi ga častili. Poslanstvo kristjanov je torej, da so znamenje – kakor zvezda – in vodijo človeštvo, žejno Boga, ter ga pripeljejo h Kristusu. Kristjani so tako Božje orodje za uresničevanje edinosti vseh narodov.«[3] Zvezda, ki sveti Modrim, je namenjena vsem, prižgana je predvsem v globini vesti, ki dovoli, da jo razsvetljuje ljubezen. Vsi si lahko izostrimo pogled, da jo opazimo, se podamo na pot za njo in dosežemo cilj, ki je srečanje z Bogom in našimi brati in sestrami v vsakdanjem življenju ter deljenje našega bogastva z vsemi.
»Na Vzhodu smo videli, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.«
Častiti Boga je temelj, da se pred njim prepoznamo taki, kot smo: majhni, krhki, vedno potrebni odpuščanja in usmiljenja, in zaradi tega iskreno pripravljeni enako ravnati z drugimi. Ta čast, ki gre samo Bogu, se v polnosti izraža s češčenjem.
Lahko si pomagamo z besedami Chiare Lubich: »/…/ kaj pomeni “moliti” Boga? To je naravnanost, ki je usmerjena samo k njemu. Moliti pomeni reči Bogu: “Ti si vse,” to je: “Si, kar si”; in jaz imam ta neizmerni privilegij življenja, da to priznavam /…/ To pomeni tudi, da dodamo: “Jaz sem nič,” in to ne le z besedami. Da bi molili Boga, moramo izničiti sebe in pripomoči k temu, da on zmaguje v nas in v svetu /…/ Toda najzanesljivešja pot, da dosežemo to eksistenčno razglasitev, da smo mi nič in Bog vse, je povsem pozitivna. Da bi izničili naše misli, ni treba drugega kot misliti na Boga in imeti njegove misli, ki so nam razodete v evangeliju. Da bi izničili našo voljo, ni treba drugega kot spolnjevati njegovo voljo, ki se nam kaže v sedanjem trenutku. Da bi izničili naša neurejena čustva, je dovolj, da imamo v srcu ljubezen do njega in ljubimo svoje bližnje, tako da z njimi delimo njihove stiske, težave, probleme in radosti. Če smo vedno “ljubezen”, smo – ne da bi se tega zavedali – sami zase nič. In ker živimo svoj nič, z življenjem potrjujemo vzvišenost Boga, to, da je vse, in smo odprti za resnično češčenje Boga.«[4]
»Na Vzhodu smo videli, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.«
Sklepe kristjanov z Bližnjega vzhoda lahko ponotranjimo kot svoje: »Potem ko so Modri srečali Odrešenika in ga skupaj počastili, so se, v sanjah opomnjeni, po drugi poti vrnili v svojo deželo. Enako nas mora občestvo, ki ga izkusimo v skupni molitvi, navdihovati, da se po novih poteh vrnemo v svoje življenje, v naše cerkve in v celoten svet /…/ Postaviti sebe v službo evangelija zahteva danes napor za obrambo človeškega dostojanstva, predvsem najrevnejših, najšibkejših in tistih na obrobju /…/ Nova pot za cerkve je pot vidne edinosti, za katero si prizadevamo z žrtvami, pogumom in drznostjo, tako da bo dan za dnem “Bog vse v vsem” (1 Kor 15,28).«[5]
Letizia Magri
[1] Predlagani stavek je povzetek besedila Mt 2,1 in Mt 2,2.
[2] Tradicionalni datum praznovanja tedna molitve za krščansko edinost na severni polobli je od 18. do 25. januarja. Na južni polobli, kjer je januar počitniško obdobje, cerkve teden molitve obhajajo na druge datume, na primer v času binkošti, ki so prav tako simbolno obdobje za edinost Cerkve. To je tudi povabilo, da zavzemanje za ekumenski dialog ohranjamo živo vse leto.
[3] Prim. http://www.christianunity.va/content/unitacristiani/it/news/2021/spuc-2022.html.
[4] C. Lubich, Beseda življenja za februar 2005.
[5] Prav tam.