»Ljubi Gospoda, svojega Boga … in svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Lk 10,27)

Letošnji teden molitve za edinost kristjanov[1] nam v razmislek ponuja omenjeni stavek, ki izvira iz Stare zaveze.[2] Na poti v Jeruzalem Jezusa ustavi učitelj postave in ga vpraša: »Učitelj, kaj naj storim, da prejmem v delež večno življenje?«[3] Tako se začneta pogovarjati in Jezus odgovori s protivprašanjem: »Kaj je zapisano v postavi?«[4] S tem spodbudi sogovornika, da sam odgovori: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega skupaj veljata za povzetek postave in prerokov.

»Ljubi Gospoda, svojega Boga … in svojega bližnjega kakor samega sebe.«

»In kdo je moj bližnji?« nadaljuje učitelj postave. Jezus mu odgovori s priliko o usmiljenem Samarijanu. Ne našteva različnih vrst ljudi, ki so lahko bližnji, ampak opiše globoko sočutje, ki mora navdihovati vsako naše dejanje. Mi sami smo tisti, ki moramo postati “bližnji” drugim. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, se glasi: »In čigav bližnji sem jaz?«

Tako kot Samarijan moramo skrbeti za brate in sestre, katerih potrebe poznamo, brez strahu se moramo v celoti soočiti z nastalimi situacijami, imeti moramo ljubezen, ki skrbi za to, da vsem pomagamo, jih podpiramo in opogumljamo.

V drugem moramo videti drugega sebe in drugemu storiti to, kar bi storili sebi. To je tako imenovano “zlato pravilo”, ki ga najdemo v vseh verstvih. Gandhi ga učinkovito razloži: »Ti in jaz sva eno. Ne morem ti storiti nič žalega, ne da bi s tem ranil tudi sebe.«[5]

»Ljubi Gospoda, svojega Boga … in svojega bližnjega kakor samega sebe.«

»Če ob potrebah našega bližnjega ostanemo neprizadeti ali ravnodušni, najsi gre za materialne ali duhovne dobrine, ne moremo reči, da ljubimo bližnjega kakor samega sebe. Ne moremo reči, da ga ljubimo, kakor ga je ljubil Jezus. V skupnosti, ki naj bi jo navdihovala ljubezen, kakršne nas je učil Jezus, ne more biti prostora za neenakost, neenakopravnost, odrinjenost in zapostavljanje /…/ Dokler bomo v svojem bližnjem videli tujca, tistega, ki moti naš mir, ki ruši naše načrte, ne bomo mogli reči, da ljubimo Boga z vsem srcem.«[6]

»Ljubi Gospoda, svojega Boga … in svojega bližnjega kakor samega sebe.«

Življenje je to, kar se nam dogaja v sedanjem trenutku. To, da opazimo ljudi okoli sebe, da znamo prisluhniti drugemu, lahko odpre zanimive možnosti in sproži nepredvidene pobude.

To se je zgodilo Viktoriji:

»V cerkvi me je presenetil čudovit glas Afričanke, ki je sedela poleg mene. Čestitala sem ji in jo spodbudila, naj se pridruži župnijskemu pevskemu zboru. Ustavili sva se in se pogovarjali. Bila je redovnica iz Ekvatorialne Gvineje, ki je potovala skozi Madrid. V njenem zavodu sprejemajo zapuščene dojenčke, dečke in deklice, in jih spremljajo, da odrastejo, tako da končajo univerzitetni študij ali se izučijo kakšne obrti. Šiviljska delavnica je dobro vpeljana, vendar imajo premalo šivalnih strojev.

Ponudila sem se ji, da ji pomagam najti več strojev, pri čemer sem zaupala Jezusu, prepričana, da nas posluša in me spodbuja, naj ljubim, ne da bi preračunavala.

Eden od mojih prijateljev je poznal obrtnika, ki je z veseljem sodeloval v tej verigi ljubezni. Popravil je osem strojev in našel celo enega za likanje. Prijateljski zakonski par se je ponudil, da jih odpelje do Madrida, s čimer je spremenil cilj svojega dvodnevnega dopusta in prevozil skoraj 1.000 kilometrov. Tako so “stroji upanja” po dolgem potovanju po kopnem in morju prispeli v Malabo. V Gvineji niso mogli verjeti! Njihova sporočila izražajo samo hvaležnost!«

Pripravili Patrizia Mazzola in ekipa besede življenja

[1] Na severni polobli obhajamo teden za edinost kristjanov od 18. do 25. januarja, na južni polobli pa v binkoštnem tednu. Letošnja molitvena besedila je pripravila ekumenska skupina iz Burkine Faso.

[2] Prim. 5 Mz 6,4–5 in 3 Mz 19,18.

[3] Lk 10,25.

[4] Lk 10,26.

[5] Ch. Lubich, Umetnost ljubezni, Novi svet, Ljubljana 2007, str. 18.

[6] Ch. Lubich, Beseda življenja za november 1985.