»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« (Ps 23[22],1)
Psalm 23 je eden najbolj znanih in priljubljenih psalmov. Je pesem zaupanja in ima hkrati značaj veselega pričevanja za vero. Tisti, ki moli, to dela kot pripadnik izraelskega ljudstva, ki mu je Gospod po prerokih obljubil, da bo njegov pastir. Avtor oznanja svojo osebno srečo, ker ve, da je zaščiten v templju,[1] kraju zavetja in milosti, vendar želi s svojo izkušnjo spodbuditi tudi druge, da bi zaupali v Gospodovo navzočnost.
»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«
Podoba pastirja in črede je zelo blizu vsej svetopisemski književnosti. Da bi jo dobro razumeli, se moramo v mislih odpraviti v suhe in kamnite puščave Bližnjega vzhoda. Pastir krotko vodi svojo čredo, saj bi brez njega zablodila in poginila. Ovce se morajo naučiti zanašati nanj in poslušati njegov glas. On je predvsem njihov stalni spremljevalec na poti.
»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«
Ta psalm nas vabi, naj okrepimo svoj zaupni odnos z Bogom, tako da izkušamo njegovo ljubezen. Nekateri se morda sprašujejo, kako lahko avtor reče, da »mu nič ne manjka«? Naša vsakdanja izkušnja ni nikoli brez težav in izzivov: zdravje, družina, delo itn., ne smemo pa pozabiti tudi na neizmerno trpljenje, ki ga danes doživljajo številni naši bratje in sestre zaradi vojn, posledic podnebnih sprememb, migracij, nasilja …
»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«
Morda se ključ do branja skriva v vrstici, kjer beremo: »… ker si ti ob meni«.[2] Gre za trdno prepričanje o ljubezni Boga, ki nas vedno spremlja in nam omogoča živeti drugače. Chiara Lubich je zapisala: »Eno je vedeti, da se lahko zatečemo k bitju, ki obstaja, ki ima z nami usmiljenje in je plačalo za naše grehe, drugo pa je živeti in čutiti, da smo v središču posebne Božje ljubezni, kar prežene vsak strah, ki nas zavira, vsako osamljenost, vsak občutek osirotelosti, vsako negotovost /…/ Človek ve, da je ljubljen, in z vsem svojim bitjem veruje v to ljubezen. Z zaupanjem se ji prepušča in ji želi slediti. Življenjske okoliščine, naj bodo žalostne ali vesele, osvetljuje ljubezen, ki jih je vse hotela ali dopustila.«[3]
»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.«
Tisti, ki je v polnosti uresničil to čudovito prerokbo, je Jezus. On v Janezovem evangeliju brez oklevanja sam sebe imenuje “dobri pastir”. Za odnos s tem pastirjem je značilno osebno in zaupno razmerje: »Jaz sem dobri pastir; poznam svoje ovce in moje ovce poznajo mene.«[4] Vodi jih na pašnike svoje Božje besede, ki je življenje, zlasti besede, ki vsebuje sporočilo, vsebovano v “novi zapovedi”: po tej zapovedi, če jo živimo, Vstali postane “viden” v skupnosti, ki je zbrana v njegovem imenu, v njegovi ljubezni.[5]
Pripravil Augusto Parody Reyes in ekipa besede življenja
[1] Prim. Ps 23,6.
[2] Ps 23,4.
[3] C. Lubich, Da da ne ne, Družina, Ljubljana 1976, str. 44–45.
[4] Jn 10,14-15.
[5] Prim. Mt 18,20.