»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: “Gospod, Gospod,” ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 7,21)
Stavek iz Matejevega evangelija je iz sklepa velikega govora na gori. V njem Jezus najprej razglasi blagre, potem povabi svoje poslušalce, naj prepoznavajo ljubečo Božjo bližino, in svetuje, kako naj v skladu s tem ravnajo: v Očetovi volji naj odkrivajo najbližjo pot, da bi dosegli polno občestvo z njim v njegovem kraljestvu.
»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: “Gospod, Gospod,” ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.«
A kaj je Božja volja? Kako jo lahko spoznamo?
Chiara Lubich je z drugimi takole delila, kar je odkrila: »Božja volja je Božji glas, ki nam nenehno govori in nas vabi. Je božanska zlata nit ali bolje zlati votek, ki tke vse naše življenje tu spodaj na zemlji in tam zgoraj. Božja volja je način, kako nam Bog izkazuje svojo ljubezen, ljubezen, ki terja odgovor, da bi lahko v našem življenju izvršil svoja čudovita dela. Božja volja je tisto, kar “moramo biti”, naša prava bit, naše polno uresničenje /…/ Pred vsako Božjo voljo, najsi bo boleča, vesela ali indiferentna, vsak trenutek ponavljajmo: “Zgôdi se.” /…/ Odkrili bomo, da sta ti dve preprosti besedi mogočna spodbuda, sta kakor odskočna deska, da z ljubeznijo, dovršeno in s popolno predanostjo delamo tisto, kar moramo delati /…/ In tako bomo počasi sestavljali čudoviti, enkratni in neponovljivi mozaik našega življenja, ki si ga je Gospod od vekomaj zamislil za vsakega izmed nas: on, Bog, kateremu lahko pripisujemo samo lepe, velike in neizmerne stvari, v katerem ima tudi najmanjši del – na primer dejanje ljubezni – smisel in žari, kakor imajo v brezmejni lepoti narave svoj smisel majhne, pisane cvetlice.«1
»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: “Gospod, Gospod,” ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.«
Kristjanova postava v najodličnejšem pomenu besede je po Matejevem evangeliju usmiljenje, ki dopolnjuje vsak izraz bogoslužja in ljubezni do Gospoda.
Ta beseda nam pomaga, da naš odnos z Bogom, ki je nedvomno oseben in zaupen, s konkretnimi dejanji odpremo za bratsko razsežnost. Spodbuja nas, naj “izidemo” iz sebe, da bi drugim prinašali spravo in upanje.
Iz nemškega Heidelberga pa prihaja naslednje pričevanje skupine fantov: »Kako naj tudi našim prijateljem pomagamo izkusiti, da je ključ do sreče v tem, da se darujemo drugim? Tu smo začeli, ko smo objavili našo novo akcijo z naslovom “Ura sreče”. Zamisel je zelo preprosta: vsaj za eno uro na mesec naj bi osrečili drugega človeka. Začeli smo pri tistih, za katere se nam je zdelo, da najbolj potrebujejo ljubezen, in kjer koli smo se ponudili, da smo na voljo, so nam bila vrata na stežaj odprta! Tako smo v parku vozili na sprehod nekatere starejše na vozičkih, v bolnišnici smo se igrali z otroki ali se ukvarjali s športom s prizadetimi. Bili so srečni, a kakor obljublja akcija: mi smo bili še bolj! In naši prijatelji, ki smo jih povabili k sodelovanju? Najprej so bili začudeni, zdaj pa, ko so poskusili osrečevati, se strinjajo z nami: “Srečo dajemo in – rečeno, storjeno – izkušamo!”«
Letizia Magri
1 C. Lubich, Telefonska povezava, 27. februarja 1992.