»Ti si moj Gospod, zame sreče ni brez tebe.« (Ps 16 [15],2)

Beseda življenja tega meseca je vzeta iz Knjige psalmov, v kateri so zbrane najlepše molitve, ki jih je Bog navdihnil kralju Davidu in drugim molivcem, da bi jih naučil, kako naj se obračajo nanj. V psalmih se lahko najdemo vsi, dotaknejo se najglobljih dušnih strun in izražajo najgloblja in najmočnejša človeška čustva: od dvoma do bolečine, jeze, stiske, obupa, upanja, hvale, zahvale in veselja. Zato jih lahko moli vsak moški in vsaka ženska vseh časov, kultur in v vsakem življenjskem trenutku.

»Ti si moj Gospod, zame sreče ni brez tebe.«

Psalm 16 je bil najljubši mnogim duhovnim pisateljem. Sveta Terezija Ávilska je razlagala: »Nič ne manjka tistemu, ki ima Boga: zadostuje mu samo Bog.« Oče Antonios Fikry Rofaeil, teolog Koptsko-pravoslavne cerkve, je pripominjal: »To je psalm vstajenja, zato ga Cerkev moli v prvih urah /…/, kakor je Kristus vstal ob zori. Ta psalm nam vliva upanje v našo večno dediščino, zato je naslov “pozlačen”, to pomeni, da je to zlata beseda, biser Svetega pisma.«

Poskusimo ga ponavljati in mislimo na vsako besedo.

»Ti si moj Gospod, zame sreče ni brez tebe.«

Ta molitev nas obdaja, čutimo, da dejavna in ljubeča Božja navzočnost napolnjuje vse, kar je našega in kar je del stvarstva, zaznavamo, da Bog objema našo preteklost, našo sedanjost in našo prihodnost. V njem najdemo moč, da se z zaupanjem spoprimemo z bolečinami, ki nas doletijo na naši poti, najdemo vedrino, da nad sence življenja dvignemo pogled k upanju.

Kako bomo lahko živeli besedo življenja tega meseca? Izkušnja C. D. je naslednja: »Pred nedavnim sem se začela počutiti slabo, zato sem šla na vrsto zdravstvenih preiskav, po katerih je bilo treba dolgo čakati na izvide. Končno sem izvedela, kaj imam: parkinsonovo bolezen … To je bil hud udarec: stara sem bila 58 let, kako je to mogoče, sem se spraševala. Sem učiteljica gibalne in športne vzgoje, telesna dejavnost je del mene!

Zdelo se mi je, da izgubljam nekaj preveč pomembnega. A pomislila sem na odločitev, ki sem jo sprejela v mladih letih: “Ti, zapuščeni Jezus, si moja edina sreča!”

S pomočjo zdravil se je zdravstveno stanje takoj znantno izboljšalo, ne vem pa, kako bo v prihodnje. Odločila sem se živeti sedanji trenutek. Po diagnozi se mi je sama od sebe rodila misel, da napišem pesem, da Bogu zapojem svoj DA: In duša se je napolnila z mirom.«

Stavek tega psalma je na poseben način odmeval tudi v duši Chiare Lubich, ki je zapisala: »Te preproste besede nam bodo pomagale, da bomo zaupali Bogu, privajale nas bodo na življenje z Ljubeznijo. In tako bomo, zmeraj bolj zedinjeni z Bogom in vse bolj polni njega, vedno znova polagali temelje našega pravega bitja, ki je ustvarjeno po njegovi podobi.«[1]

Tako bomo v tem mesecu juniju skupaj pošiljali Bogu to “izjavo ljubezni” in okoli sebe širili mir in vedrino.

Letizia Magri

[1] Ch. Lubich, Beseda življenja  za julij 2001.