»Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste.« (Mr 4,26–27)
Božje kraljestvo je srce Jezusovega sporočila, dobre novice, ki jo želi podati Markov evangelij. Tu je oznanjeno s kratko priliko, s podobo semena, ki potem, ko je vrženo v zemljo, sprosti svojo življenjsko moč in obrodi sad.
Toda kaj je Božje kraljestvo za nas danes? Kaj ima skupnega z našo osebno in kolektivno zgodovino, ki je nenehno razpeta med pričakovanji in razočaranji? Če je že bilo posejano, zakaj ne vidimo njegovih sadov miru, varnosti in sreče?
»Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste.«
Beseda življenja nam govori o tem, da Jezus sam popolnoma zaupa v Božji načrt s človeštvom: »Po Jezusu, ki je prišel na zemljo, po njegovi zmagi je to kraljestvo že navzoče v svetu in njegova dopolnitev, ki bo končala zgodovino, je že zagotovljena. Cerkev je skupnost tistih, ki verujejo v to kraljestvo, in hkrati njegov začetek.«[1]
Vsem tistim, ki Božjo besedo sprejmejo, zaupa nalogo, da pripravijo zemljo za sprejem Božjega daru in ohranjajo upanje v njegovo ljubezen.
»Noben človeški napor, nobeno asketsko prizadevanje, noben študij ali intelektualno raziskovanje te namreč ne more privesti v Božje kraljestvo. Bog sam ti pride naproti, se ti razodene s svojo lučjo ali se te dotakne s svojo milostjo.
In z nobeno zaslugo se ne moreš ponašati ali se nanjo opirati, da bi imel pravico do takega Božjega daru. Kraljestvo ti je podarjeno zastonj.«[2]
»Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste.«
Sejati seme pomeni, da ga ne zadržujemo zase, ampak ga sejemo na široko in z zaupanjem. »Ponoči ali podnevi«: kraljestvo raste tiho, tudi v temi naših noči.
Vsak dan lahko tudi prosimo: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.«
Seme od kmeta ne zahteva, da ga nenehno nadzoruje, temveč sposobnost, da potrpežljivo čaka, da narava naredi, kar zmore.
Tokratna beseda življenja nas spodbuja, da zaupamo v moč ljubezni, ki obrodi sadove ob svojem času. Uči nas umetnosti potrpežljivega spremljanja tistega, kar lahko raste samo od sebe, ne da bi skrbeli za sadove; osvobaja nas, da v sedanjem trenutku sprejmemo drugega, ovrednotimo njegove sposobnosti in hkrati spoštujemo njegov čas.
»Mesec dni pred poroko naju je sin zaskrbljeno poklical in povedal, da je njegovo dekle spet začelo jemati mamila. Prosil je za nasvet, kaj naj stori. Ni bilo lahko odgovoriti. Lahko bi izkoristila situacijo in ga prepričala, naj jo zapusti, vendar se nama to ni zdela prava pot. Zato sva mu predlagala, naj dobro pogleda v svoje srce /…/ Sledila je dolga tišina, nato pa je rekel: “Mislim, da lahko še malo bolj ljubim.” Po poroki jima je uspelo najti odličen center za okrevanje z ambulantno podporo. Preteklo je dolgih štirinajst mesecev, v katerih ji je uspelo izpolniti zavezo “nič več mamil”. Za vse je bila to dolga pot, vendar nama je evangeljska ljubezen, ki jo skušava imeti med seboj – tudi med solzami –, dajala moč, da sva tudi v tem kočljivem položaju ljubila najinega sina. In ta ljubezen je morda tudi njemu pomagala razumeti, kako naj ljubi svojo ženo.«[3]
Pripravila Letizia Magri in ekipa besede življenja
[1] C. Lubich, Beseda življenja za avgust 1983.
[2] C. Lubich, Beseda življenja za oktober 1979.
[3] S. Pellegrini in drugi, Famiglie in azione. Un mosaico di vita. Città Nuova, Rim 2022, str. 74.