»Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.« (1 Jn 4,16)
»Bog je ljubezen«: to je najjasnejša opredelitev Boga v Svetem pismu, ki se pojavi samo dvakrat, in to prav v besedilu, v pismu ali morda spodbudi, v kateri odmeva četrti evangelij. Avtor je namreč učenec, ki izpričuje duhovno izročilo apostola Janeza. Piše krščanski skupnosti iz prvega stoletja, ki žal že doživlja eno najbolj bolečih preizkušenj, to so nesoglasja in razdeljenost tako na področju vere kakor tudi pričevanja.
Bog je ljubezen: on v sebi samem živi polnost občestva kot Trojica, tako da ta ljubezen prekipeva na ustvarjena bitja. Tistim, ki jo sprejmejo, daje moč, da postanejo Božji otroci,1 ki imajo njegov DNK in so sposobni ljubiti. Njegova ljubezen je zastonjska in nas osvobaja vsakega strahu in bojazni.2
Kajti potem naj bi se uresničila obljuba medsebojnega občestva – mi in Bog in Bog v nas. A treba je “ostati” prav v tej dejavni, dinamični in ustvarjalni ljubezni. Zato so Jezusovi učenci poklicani, da ljubijo drug drugega, da dajejo življenje, da delijo svoje dobrine z vsakim, ki je v stiski. S to ljubeznijo skupnost ostaja zedinjena, preroška in zvesta.
»Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«
To oznanilo je v današnjem času močno in jasno tudi za nas, ki čutimo, da nas včasih dotolčejo nepredvideni in težko obvladljivi dogodki, kot so pandemija ali druge osebne ali skupne nesreče. Počutimo se izgubljene in prestrašene, močna je skušnjava, da bi se zaprli vase in zgradili zidove, da bi se zaščitili pred tistimi, za katere se nam zdi, da ogrožajo našo varnost, namesto da bi gradili mostove, da bi se srečevali.
Kako je mogoče v teh okoliščinah še naprej verovati v Božjo ljubezen? Ali je mogoče še naprej ljubiti?
Josiane iz Libanona je živela daleč od svoje domovine, ko je izvedela za strašno eksplozijo v bejrutskem pristanišču avgusta 2020. Tistim, ki z njo živijo besedo življenja, je zaupala: »V mojem srcu je bila bolečina, jeza, tesnoba, žalost in zbeganost. Porajalo se mi je težko vprašanje: Ali ni dovolj tisto, kar je Libanon doletelo doslej? Mislila sem na do tal porušeno četrt, v kateri sem se rodila in živela; kjer so sorodniki in prijatelji umrli, bili ranjeni ali pregnani; kjer so stavbe, šole, bolnišnice, ki jih dobro poznam, porušene.
Skušala sem biti blizu mami in bratom in odgovarjati na številna sporočila mnogih drugih ljudi, ki so izražala bližino, ljubezen, molitev. Skušala sem prisluhniti vsem v tej globoki rani, ki se je odprla. Hotela sem verjeti in VERJAMEM, da so ta srečanja s trpečimi klic, naj odgovorim z ljubeznijo, ki jo je Bog položil v naša srca. Poleg solza sem odkrila luč v mnogih Libanoncih, pogosto mladih, ki so se dvignili, pogledali okoli sebe in pomagali ljudem v stiski. V meni se je rodilo upanje, da so se mladi pripravljeni udejstvovati tudi v politiki, saj so prepričani, da je rešitev le v tem, da gremo po poti pravega dialoga, soglasja, da drug drugega odkrijemo kot bratje, saj to v resnici smo.«
»Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«
Dragocen nasvet, da bi živeli to besedo življenja, nam daje Chiara Lubich: »Ni več mogoče ločiti križa od slave, ni mogoče ločiti Križanega od Vstalega. To sta dva vidika same skrivnosti Boga, ki je ljubezen3 /…/ In potem, ko smo bolečino darovali, poskušajmo ne misliti nanjo, ampak delajmo tisto, kar Bog hoče od nas tam, kjer smo /…/, skušajmo ljubiti druge, bližnje, ki so okoli nas. Če bomo ravnali tako, bomo izkusili nenavaden in nepričakovan učinek: v duši bo mir, ljubezen, tudi čisto veselje in luč /…/ In bogatejši s to izkušnjo bomo lahko učinkoviteje pomagali vsem našim bratom, da najdejo blaženost med solzami, da tisto, kar jih muči, spremenijo v dušni mir. Tako bomo postali orodje veselja za mnoge, orodje sreče, tiste sreče, po kateri hrepeni vsako človeško srce.«4
Letizia Magri
1 Prim. Jn 1,12; 1 Jn 3,1; 2 prim. 1 Jn 4,18; 3 prim. 1 Jn 4,10; 4 C. Lubich, Beseda življenja za januar 1884.