»Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj.« (Jn 13,34)
Jezus obhaja zadnjo večerjo. S svojimi učenci sedi pri mizi, pravkar jim je umil noge. Čez nekaj ur ga bodo prijeli, obsodili na smrt in križali. Ko je časa malo in se približujemo cilju, povemo najpomembnejše reči: domačim pustimo “oporoko”.
Janezov evangelij v zvezi s tem ne pripoveduje o ustanovitvi evharistije. Namesto nje je umivanje nog. In prav v tej luči je treba razumeti novo zapoved. Jezus najprej naredi, potem pa uči, zato je njegova beseda verodostojna.
Zapoved, naj ljubimo bližnjega, je že v stari zavezi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (3 Mz 19,18). Jezus pri njej poudari nov vidik, medsebojnost: prav medsebojna ljubezen ustvarja skupnost učencev in je njena značilnost.
Ta zapoved ima svoje korenine v samem božjem življenju, v trinitarični dinamiki, ki je je človek zaradi Sina lahko deležen. To pojasnjuje Chiara Lubich s podobo, ki nas lahko razsvetli: »Ko je Jezus prišel na zemljo, ni začel iz nič kakor vsak izmed nas, ampak je prišel iz nebes. In kakor se izseljenec, ko gre v daljno deželo, sicer prilagodi novemu okolju, vendar prinese tja svoje navade in običaje ter često še naprej govori svoj jezik, tako se je tudi Jezus tu na zemlji prilagodil življenju vsakega človeka, vendar je prinesel s seboj – ker je bil Bog – način življenja v nebesih, življenja Trojice, ki je ljubezen, medsebojna ljubezen.«[1]
»Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj.«
Tu stopamo v srce Jezusovega sporočila, ki nas vrača k svežini prvih krščanskih skupnosti in je lahko še danes razpoznavno znamenje vseh naših skupin in združenj. V okolju, v katerem je medsebojnost živa resničnost, vidimo smisel našega življenja, najdemo moč, da gremo naprej v trenutkih bolečine in trpljenja, čutimo podporo v neogibnih težavah in okušamo veselje.
Vsak dan se spoprijemamo z mnogimi izzivi: pandemija, polarizacija v družbi, revščina, spopadi. Zamislimo si za trenutek, kaj bi se zgodilo, če bi nam uspelo uresničiti to besedo v vsakdanjem življenju: znašli bi se pred novimi možnostmi, pred našimi očmi bi se odprl načrt s človeštvom, ki bi bil razlog za upanje. Toda kdo nam brani, da v sebi ne prebudimo tega življenja? In okoli sebe ne oživimo bratskih odnosov, ki bi preplavili svet?
»Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj.«
Marta je mlada prostovoljka, ki zapornikom pomaga pri pripravi na univerzitetne izpite. »Ko sem prvič stopila v zapor, sem tam našla krhke osebe, polne strahov. Z njimi sem skušala vzpostaviti najprej profesionalen odnos, potem pa odnos prijateljstva, ki temelji na spoštovanju in poslušanju. Hitro sem razumela, da zapornikom ne pomagam le jaz, ampak da me tudi oni podpirajo. Ko sem nekoč nekemu študentu pomagala pri pripravi na izpit, sem izgubila osebo iz svoje družine, on pa je od prizivnega sodišča prejel potrditev obsodbe. Oba sva se znašla v najslabših možnih okoliščinah. Med učnimi urami sem videla, da v sebi nosi veliko bolečino, ki mi jo je zaupal. Ko sva skupaj nosila breme bolečine, nama je to pomagalo, da sva šla naprej. Po prestanem izpitu se mi je prišel zahvalit in rekel, da mu brez mene ne bi uspelo. Če se je po eni strani končalo življenje v moji družini, sem po drugi strani čutila, da je bilo rešeno drugo življenje. Razumela sem, da medsebojnost omogoča vzpostavljati prave odnose, odnose prijateljstva in spoštovanja.«[2]
Letizia Magri
[1] C. Lubich, Marija preseva Boga, Novi svet, Ljubljana 2005, str. 72–73.
[2] Prim. http://www.unitedworldproject.org/workshop/unesperienza-al-di-la-delle-sbarre-relazioni-di-cura-reciproca/.