»Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, kajti Bog je ljubezen.« (1 Jn 4,8)
Prvo Janezovo pismo nagovarja kristjane v skupnosti v Mali Aziji in jih želi spodbuditi k ponovni vzpostavitvi občestva med njimi, saj so jih razddelili različni nauki. Avtor jih opogumlja, naj ne pozabijo na to, kar so razglašali “od začetka” krščanskega oznanjevanja, in ponavlja, kar so prvi učenci videli, slišali in se z rokami dotaknili v življenju z Gospodom, da bi lahko bila tudi njihova skupnost v občestvu z njimi in s tem tudi z Jezusom in Očetom.[1]
»Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, kajti Bog je ljubezen.«
Da bi nas avtor spomnil na bistvo prejetega razodetja, poudarja, da nas je v Jezusu Bog prvi ljubil in do konca sprejel človeško bivanje z vsemi njegovimi omejitvami in slabostmi.
Na križu je Jezus delil in na svoji koži izkusil našo ločenost od Očeta. S tem, ko je daroval sebe vsega, je to ločenost z brezmejno in brezpogojno ljubeznijo premagal. S svojimi besedami in življenjem nam je pokazal, kaj je ljubezen.
Zaradi Jezusovega zgleda razumemo, da resnična ljubezen zahteva pogum, trud in tveganje, da se bomo morali soočiti z nesrečami in trpljenjem. Toda tisti, ki tako ljubijo, so deležni Božjega življenja ter doživljajo njegovo svobodo in veselje tistega, ki se daruje.
S tem, ko ljubimo, kakor nas je ljubil Jezus, se osvobajamo sebičnosti, ki zapira vrata občestvu z brati in sestrami ter z Bogom, in to občestvo lahko izkusimo.
»Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, kajti Bog je ljubezen.«
Spoznati Boga, tistega, ki nas je ustvaril in ki pozna nas in najglobljo resnico vseh stvari, je že od nekdaj hrepenenje, morda nezavedno, človeškega srca.
Če je On ljubezen in če ljubimo kakor On, lahko nekoliko uzremo to resnico. V spoznavanju Boga lahko rastemo, saj v bistvu živimo njegovo življenje in hodimo v njegovi luči.
To se v celoti uresniči, kadar je ljubezen vzajemna. Če namreč ljubimo drug drugega, »Bog ostaja v nas«.[2] To je tako, kot če se stakneta dva električna pola in se prižge luč, ki razsvetli vse, kar je okoli nas.
»Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, kajti Bog je ljubezen.«
Pričevanje, da je Bog ljubezen, pravi Chiara Lubich, je »velika revolucija, ki smo jo poklicani, tako kot so jo »prvi kristjani predstavili takratnemu poganskemu svetu«,[3] ponuditi sodobnemu svetu, ki je v skrajni napetosti«.
Kako naj to storimo? Kako naj živimo ljubezen, ki prihaja od Boga? Tako, da se od njegovega Sina učimo uresničevati to ljubezen, zlasti »/…/ v služenju bratom, predvsem tistim, ki so okoli nas, začenši z najmanjšimi stvarmi, z najbolj skromnimi uslugami. Po Jezusovem zgledu si bomo prizadevali, da jih bomo ljubili prvi, pri tem pa ne bomo navezani nase in bomo nase sprejeli vse križe, majhne ali velike, ki jih to lahko prinaša.
Tako bomo tudi mi hitro prišli do tiste izkušnje Boga, do tistega občestva z njim, do tiste polnosti luči, miru in notranjega veselja, k čemur nas hoče pripeljati Jezus.«[4]
»Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, kajti Bog je ljubezen.«
Santa pogosto obiskuje dom za ostarele v katoliškem okolju. »Nekega dne z Roberto srečata Alda, visokega, zelo izobraženega in bogatega moža. Aldo mračno pogleda obe dekleti: “Zakaj pa prihajata sem? Kaj hočeta od nas? Pustita nas v miru umreti!” Santa ne izgubi poguma in mu reče: “Prišli sva zaradi vas, da bi skupaj preživeli kakšno uro, da bi se spoznali, da bi postali prijatelji.” /…/ Vrneta se še večkrat. Roberta pripoveduje: “Ta mož je bil še posebej zaprt, zelo potrt. Ni verjel v Boga. Santa je bila edina, ki ji je uspelo vstopiti v njegovo srce, z veliko nežnostjo, ko ga je več ur poslušala.”« Molila je zanj, nekoč mu je podarila rožni venec in on ga je sprejel. »Santa je potem izvedela, da je Aldo umrl in jo pred smrtjo imenoval. Bolečino zaradi njegove smrti je ublažilo to, da je umrl mirno, v rokah pa je držal rožni venec, ki mu ga je nekega dne podarila.«[5]
Pripravili Silvano Malini in ekipa besede življenja
[1] Prim. 1 Jn 1,1–3.
[2] Prim. 1 Jn 4,12.
[3] C. Lubich, Conversazioni, a cura di M. Vandeleene, Città Nuova, Rim 2019, str. 142.
[4] C. Lubich, Beseda življenja za maj 1991.
[5] P. Lubrano, Un volo sempre più alto. La vita di Santa Scorese, Città Nuova, Rim 2003, str. 83–84, 107.