»Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« (Mt 6,12)
Beseda življenja tega meseca je vzeta iz molitve, ki jo je Jezus naučil svoje učence, očenaš. Molitev je globoko zakoreninjena v judovskem izročilu. Tudi Judje so Boga klicali in ga kličejo »Oče naš«.
Na prvi pogled nas besede tega stavka močno presenetijo: ali lahko prosimo Boga, naj izbriše naše grehe – kot pravi grško besedilo –, kakor smo sami sposobni storiti s tistim, ki je pogrešil v odnosu do nas? Naša spsobnost za odpuščanje je vedno omejena, površna in polna pogojev.
Če bi Bog ravnal z nami po naši meri, bi to bila prava pravcata obsodba!
»Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«
Vendar so to pomembne besede, ki izražajo predvsem našo zavest, da smo potrebni Božjega odpuščanja. Jezus sam jih je izročil učencem, torej vsem krščenim, da bi se z njimi s preprostim srcem lahko obračali na Očeta.
Vse se rodi iz odkritja, da smo sinovi v Sinu, Jezusovi bratje in posnemovalci. On je prvi, ki je svoje življenje napravil za pot, na kateri se je vedno popolneje oklepal ljubeče Očetove volje.
Šele potem, ko smo sprejeli Božji dar, njegovo brezmejno ljubezen, lahko Očeta prosimo za vse, tudi za to, da nas napravi vedno bolj podobne sebi, celo v tem, da smo sposobni dan za dnem z velikodušnim srcem odpuščati bratom in sestram.
Vsako odpuščanje je svobodna in zavestna odločitev, ki jo je treba vedno ponižno obnavljati. Nikoli ne postane navada, temveč je to zahtevna pot, za katero nam Jezus naroča, naj vsak dan molimo kakor za kruh.
»Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«
Kolikokrat so nas lahko ljudje, s katerimi živimo v družini, v soseščini, na delovnem mestu ali pri študiju, žalili in nam je težko imeti do njih naklonjen odnos! Kaj naj storimo? Prav tedaj lahko prosimo za milost, da bi posnemali Očeta:
»Zjutraj, ko vstanemo, naj bo v našem srcu popolna “amnestija”, popolno odpuščanje, z ljubeznijo, ki vse pokrije, zna sprejeti drugega takšnega, kakršen je, z njegovimi omejenostmi, z njegovimi težavami, prav kakor bi storila mati s svojim otrokom, ki je pogrešil: vedno ga opraviči, vedno mu odpusti, vedno upa vanj … Približajmo se vsakemu z novimi očmi, kakor da nikoli ne bi zagrešil napake. Začnimo vsakič znova, vedoč, da Bog ne le odpusti, ampak pozabi: to je mera, ki jo zahteva tudi od nas.«[1]
To je visok cilj, kateremu se lahko bližamo s pomočjo zaupne molitve.
»Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«
Celotna molitev očenaša gleda na vse pod vidikom “mi”, bratstva: prosim ne samo zase, ampak tudi za druge in z drugimi. Mojo sposobnost za odpuščanje podpira ljubezen drugih in po drugi strani lahko moja ljubezen nekako čuti kot nekaj svojega bratov pogrešek: morda je odvisen tudi od mene, morda se nisem dovolj potrudil, da bi se brat čutil sprejetega in razumljenega …
V Palermu, italijanskem mestu, krščanske skupnosti živijo globoko izkušnjo dialoga, ki od njih terja, da premagajo nekatere težave. Biagio in Zina pripovedujeta: »Nekega dne naju je prijatelj pastor povabil k nekaterim družinam iz svoje Cerkve, ki naju niso poznale. S seboj sva prinesla nekaj, kar bi delili pri kosilu, a te družine so nam dale razumeti, da jim to srečanje ni posebno všeč. Zina jim je dala prijazno pokusiti nekatere jedi, ki jih je skuhala, in na koncu smo kosili skupaj. Po kosilu so začeli naštevati napake, ki jih vidijo v naši Cerkvi. Nisva se hotela spustiti v besedno vojno, zato sva rekla: Katera napaka ali razlika med našima dvema cerkvama nam lahko prepreči, da bi se imeli radi? Ker so bili navajeni na nenehno polemiziranje, so bili zaradi takšnega odgovora začudeni in razoroženi. Začeli smo se pogovarjati o evangeliju in o tem, kar nas združuje, saj je tega mnogo več kot tistega, kar nas deli. Ko je prišel čas, da se poslovimo, niso hoteli, da odideva. Tedaj sva jim predlagala, da zmolimo očenaš, in med molitvijo smo močno začutili Božjo navzočnost. Morala sva obljubiti, da se bova vrnila, saj so želeli, da bi spoznala še vse druge iz skupnosti. In tako se je v vseh teh letih tudi zgodilo.«
Letizia Magri
[1] C. Lubich, Beseda življenja za december 2004.