»Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici.« (Ef 5,8–9)
Pavel piše skupnosti v Efezu, velikem in mogočnem mestu, kjer je živel, krščeval in evangeliziral.
Verjetno je v Rimu, v zaporu, okoli leta 62. Čeprav je v stiski, piše tem kristjanom ne zato, da bi reševal težave skupnosti, ampak da bi jim oznanil lepoto Božjega načrta za nastajajočo Cerkev.
Efežane spomni, da so z darom krsta in vere iz “teme” postali “luč”, in jih spodbuja k doslednemu ravnanju. Za Pavla to pomeni hojo po poti, nenehno rast v spoznavanju Boga in njegove volje ljubezni ter vsak dan nov začetek. Efežane želi torej spodbuditi, naj v vsakdanjem življenju živijo v skladu s poklicanostjo, ki so jo prejeli: naj bodo »Očetovi posnemovalci«[1] kot »ljubljeni otroci«, sveti in usmiljeni.
»Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici.«
Tudi mi, kristjani 21. stoletja, smo poklicani, da “smo luč”, vendar se morda počutimo neprimerne, ujete v svoje omejitve ali preobremenjene z zunanjimi okoliščinami.
Kako naj hodimo v upanju kljub temi in negotovosti, za katero se včasih zdi, da nas obvladuje?
Pavel nas še naprej spodbuja: prav Božja beseda, ki jo živimo, nas razsvetljuje in nas usposobi, da v tem izgubljenem človeštvu »žarimo kot zvezde«.[2]
»Kot drugi Kristus lahko vsak moški in vsaka ženska kaj prispevata /…/ na vseh področjih človeške dejavnosti: v znanosti, umetnosti, politiki /…/ Če sprejmemo njegovo besedo, smo vedno bolj v soglasju z njegovimi mislimi, čustvi in nauki. Beseda razsvetljuje vsako našo dejavnost, naravnava in popravlja vsak izraz našega življenja /…/ Naš “stari človek” se je vedno pripravljen umakniti v zasebnost, gojiti drobne osebne interese, pozabljati na ljudi, ki gredo mimo nas, ostati ravnodušen do javnega dobrega, do potreb človeštva okoli nas. Zato ponovno prižgimo plamen ljubezni v naših srcih in z novimi očmi bomo pogledali okoli sebe.«[3]
»Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici.«
Luč evangelija, ki ga živijo posamezniki in skupnosti, prinaša upanje in krepi družbene vezi, tudi ko nesreče, kot je covid, povzročajo bolečino in povečujejo revščino.
Na Filipinih, kot pripoveduje Jun, je na vrhuncu pandemije požar opustošil neko skupnost in številne družine so izgubile vse: »Čeprav sva revna, sva si z ženo Flor močno želela pomagati. To sem povedal skupini motoristov, s katerimi se družim, čeprav sem vedel, da trpijo tako kot mi. To mojih prijateljev ni ustavilo pri njihovem prizadevanju; zbirali smo pločevinke sardin, špagete, riž in drugo hrano in jo podarili žrtvam požarov.
Z ženo pogosto obupavava ob misli na to, kaj naju čaka v prihodnosti, vendar se vedno spomniva stavka iz evangelija, ki pravi: “Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in evangelija, ga bo rešil.”[4] Tudi če nismo bogati, verjamemo, da lahko iz ljubezni do Jezusa v drugem človeku vedno kaj delimo, in ta ljubezen nas spodbuja, da še naprej iskreno dajemo in zaupamo v Božjo ljubezen.«
Gre torej za to, da dovolimo, da se razsvetlimo v globini svojega srca. Dobri sadovi te poti – dobrota, pravičnost in resnica – so v Gospodovih očeh prijetni in pričajo o lepem življenju po evangeliju bolj kot kakršno koli govorjenje.
In ne pozabimo na podporo, ki jo prejemamo od vseh, s katerimi delimo to sveto življenjsko pot. Dobro, ki ga prejmemo, medsebojno odpuščanje, ki ga izkušamo, materialne in duhovne dobrine, ki si jih lahko delimo: vse to so dragoceni pripomočki, ki nam vlivajo upanje in zaradi katerih postanemo pričevalci.
Jezus je obljubil: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«[5]
On, Vstali, vir našega krščanskega življenja, je vedno z nami v skupni molitvi in medsebojni ljubezni, da bi ogreval naša srca in razsvetljeval naše misli.
Pripravila Letizia Magri in ekipa besede življenja
[1] Prim. Ef 5,1.
[2] Prim. Flp 2,15.
[3] Prim. Ch. Lubich, Beseda življenja za september 2005.
[4] Prim. Mr 8,35.
[5] Prim. Mt 28,20.