»Čisto srce, o Bog, mi ustvari, duha stanovitnosti v meni obnovi.« (Ps 51[50],12)
Svetopisemski stavek, ki nam je predlagan v postnem času, je del Psalma 51, kjer v 12. vrstici najdemo ganljivo in ponižno prošnjo: »Čisto srce, o Bog, mi ustvari, duha stanovitnosti v meni obnovi.« Besedilo je znano kot psalm “Usmili se me, Bog”. V njem se avtor spusti v raziskovanje skrivališč človeške duše, da bi prodrl v najgloblje predele, kjer se zavest o naši popolni nezadostnosti pred Bogom prepleta z nenasitnim hrepenenjem po polnem občestvu z njim, iz katerega izhajata vsa milost in vse usmiljenje.
»Čisto srce, o Bog, mi ustvari, duha stanovitnosti v meni obnovi.«
Psalm izhaja iz znanega dogodka iz Davidovega življenja. Bog ga je poklical, da bi skrbel za izraelsko ljudstvo in ga vodil po poti poslušnosti zavezi, on pa prekrši svoje poslanstvo: po prešuštvu z Batšebo dá v bitki ubiti njenega moža, Hetejca Urijo, častnika v svoji vojski. Prerok Natan mu razkrije težo njegove krivde in mu pomaga, da jo prizna. To je trenutek, ko prizna svoj greh in se spravi z Bogom.
»Čisto srce, o Bog, mi ustvari, duha stanovitnosti v meni obnovi.«
Psalmist položi kralju na usta zelo močne prošnje, ki pa izhajajo iz njegovega globokega kesanja in popolnega zaupanja v Božje odpuščanje: »izbriši«, »umij me«, »očisti me«. Zlasti v vrstici, ki nas zanima, uporabi glagol »ustvari«, da bi nakazal, da lahko samo Bog popolnoma osvobodi človeka od njegovih slabosti. Gre za spoznanje, da nas lahko samo Bog naredi za nova bitja s »čistim srcem«, nas napolni s svojim oživljajočim duhom, nam podari pravo veselje in korenito spremeni naš odnos z njim (»duh stanovitnosti«) in z drugimi živimi bitji, z naravo in vesoljem.
»Čisto srce, o Bog, mi ustvari, duha stanovitnosti v meni obnovi.«
Kako naj uresničujemo to besedo življenja? Prvi korak je priznanje, da smo grešniki, ki potrebujejo Božje odpuščanje in brezmejno zaupajo vanj.
Lahko se zgodi, da nam naše ponavljajoče se napake jemljejo pogum in se zato zapiramo vase. Takrat moramo pustiti vrata svojega srca vsaj nekoliko odprta. Chiara Lubich je v začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja nekomu, ki je čutil, da ne more preseči lastne bede, napisala: »Iz duše je treba odstraniti vsako drugo misel in verjeti, da Jezusa pritegne k nam ponižno in zaupno ter ljubeče razkrivanje naših grehov. Mi sami zase nimamo in ne počnemo ničesar drugega kot bedne reči. Jezus pa ima v odnosu do nas samo eno lastnost: usmiljenje. Naša duša se lahko zedini z njim le tako, da mu kot edini dar ne ponudi svojih vrlin, ampak svoje grehe! /…/ Če je Jezus prišel na zemljo, če je postal človek, če po čem hrepeni […], je to samo: da je odrešenik, da je zdravnik! Ne želi ničesar drugega.«[1]
»Čisto srce, o Bog, mi ustvari, duha stanovitnosti v meni obnovi.«
Potem ko smo osvobojeni in nam je odpuščeno, ne pozabimo na pomoč bratov, saj kristjanova moč prihaja iz skupnosti. Začnimo z dejanji ljubiti bližnjega, kdor koli že je. »Od nas se zahteva prav medsebojna ljubezen, ljubezen, ki služi, drugega razume, je deležna bolečin, skrbi in radosti naših bratov in sester; ljubezen, ki vse pokrije in vse odpušča, ljubezen, ki je značilna za kristjana.«[2] Papež Frančišek pa pravi: »Božje odpuščanje /…/ je največje znamenje njegovega usmiljenja. To je dar, ki naj ga vsak človek, /…/ ki mu je odpuščeno, deli z vsakim bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi tisti, ki jih je Gospod postavil ob nas, družinski člani, prijatelji, sodelavci, župljani … vsi so tako kot mi potrebni Božjega usmiljenja. Dobro je, da nam je odpuščeno, toda če želiš, da ti bo odpuščeno, tudi sam odpuščaj. Odpuščaj! […] da bi bili priče njegovega odpuščanja, ki očiščuje srce in spreminja življenje.«[3]
Pripravili Augusto Parody Reyes in ekipa besede življenja
[1] C. Lubich, Lettere 1943–1960 (Pisma 1943–1960), uredila F. Gillet (Opere di Chiara Lubich 4/1), Città Nuova, Rim 2022, str. 350.
[2] C. Lubich, Beseda življenja za maj 2002.
[3] Frančišek, Generalna avdienca, Usmiljenje izbriše greh, 30. marca 2016.