»Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Mt 5,4)
Kdo v svojem življenju ni bil žalosten, kdo ni jokal? In kdo ni nikoli videl ljudi, katerih bolečina se izliva skozi solze? Danes, ko sredstva obveščanja v naše domove prinašajo podobe z vsega sveta, smo v nevarnosti, da bi se navadili, da bi naše srce spričo potokov bolečine, ki nas hočejo odnesti, otrdelo.
Tudi Jezus je jokal1 in poznal je jok svojega naroda, ki je bil žrtev tuje zasedbe. Mnogi bolniki, ubogi, vdove, sirote, odrinjeni in grešniki so prihajali k njemu, da bi poslušali ozdravljajočo Božjo besedo in bili ozdravljeni na telesu in duši.
V Matejevem evangeliju je Jezus Mesija, ki izpolnjuje Božje obljube Izraelu in zato oznanja:
»Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.«
Jezus ni ravnodušen do naših stisk in si sam prizadeva ozdravljati naše srce trdote sebičnosti, želi napolniti našo osamljenost in okrepiti naše delovanje.
Tako nam pravi Chiara Lubich, ko nam razlaga prav to besedo življenja: »Jezus s temi besedami noče pripraviti nesrečnih preprosto do tega, da se vdajo v usodo, s tem da jim obljublja prihodnje plačilo. On misli tudi na sedanjost. Njegovo kraljestvo je namreč že tu, čeprav še ne v dokončni obliki. Navzoče je v Jezusu, ki je s svojim vstajenjem od ene najbolj bridkih smrti premagal smrt. In navzoče je tudi v nas, v srcih nas kristjanov: Bog je v nas. Sveta Trojica prebiva v nas. Tedaj se more blagor, ki ga je Jezus oznanil, uresničiti že sedaj /…/ Trpljenje nam lahko ostane, toda imamo novo moč, ki nam pomaga prenašati življenjske preizkušnje. Hkrati pa tudi drugim pomagamo, da premagajo svoje muke; da nanje gledajo tako, kakor je gledal on, in jih sprejmejo kot sredstvo odrešenja.«1
»Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.«
V Jezusovi šoli se lahko naučimo, da smo drug drugemu pričevalci in orodje nežne in ustvarjalne Očetove ljubezni. Tako se rojeva nov svet, ki ozdravlja človeško sožitje od korenin in med ljudi pritegne Božjo navzočnost, ki je neizčrpen vrelec tolažbe in izbriše vsako solzo.
Lena in Philippe iz Libanona sta s svojimi prijatelji iz cerkvene skupnosti takole delila svojo izkušnjo: »Predragi, zahvaljujemo se vam za vaša voščila za veliko noč, ki je bila letos nekaj čisto posebnega. Gre nam dobro in trudimo se biti pazljivi, da nas ne bi napadel virus. A ker smo v prvi vrsti v akciji “Botri za Libanon”2, ne moremo vedno ostajati doma in gremo ven vsak drugi dan, da poskrbimo za nujne potrebe nekaterih družin: za denar, obleko, hrano, zdravila itd. … Že pred covidom-19 so bile ekonomske razmer v deželi zelo težke, zdaj pa so se kakor po vsem svetu še poslabšale. A darov Božje previdnosti ne zmanjka: zadnjega nam je pretekli teden poslal neki Libanonec, ki živi zunaj Libanona. Leno je prosil, naj ves mesec april zagotovi popoln obrok hrane trikrat na teden za dvanajst družin. Lepa potrditev, da Boga ne moremo premagati v velikodušnosti.«
Letizia Magri
1 Ch. Lubich, Beseda življenja za november 1981; 2 Lena piše: »Akcija “Botri za Libanon” se je rodila leta 1993 med družinami, ki so živele besedo življenja, da bi pomagale materi s petimi otroki, katere mož je bil v zaporu. Doslej smo pomagali okoli dvesto družinam iz celotnega Libanona in vseh verstev. Naši sodelavci si na različne načine prizadevajo, da bi družine postale samostojne: obiskujejo jih na domu, iščejo jim stanovanja in hrano in jim pomagajo pri učenju. Finančno nas podpira okoli sto ljudi in podjetij, ki verjamejo naši akciji.«
