»Vsi ste otroci luči in otroci dneva, nismo otroci noči in ne teme.« (prim. 1 Tes 5,5)

Luč je že od nekdaj simbol življenja. Vsak dan pričakujemo zoro kot znanilko novega začetka.

Tematiko luči najdemo v zgodovini narodov in starodavnih verstvih. Judovsko izročilo praznuje praznik luči, hanuko, spomin na ponovno posvetitev templja v Jeruzalemu in osvoboditev od poganskih kultov. Muslimani prižigajo sveče na dan prerokovega rojstva, arabsko mavlid ali turško mevlid kandili. Praznik divali, katerega ime pomeni niz luči in je bil prvotno hindujski praznik, praznujejo tudi različne indijske religije, da bi proslavile zmago dobrega nad zlim.

Za kristjane je Jezus Kristus luč, ki razsvetljuje temo sveta. Gre torej za stvarnost, polno močne simbolike, ki predstavlja navzočnost božjega, dar za človeštvo in za zemljo.

»Vsi ste otroci luči in otroci dneva, nismo otroci noči in ne teme.«

Toda kakšne so značilnosti otrok dneva? Ena od njih je, da ne pripadajo »ne noči ne temi«. Odrekanje spanju, brezbrižnosti je v odločitvi, da ostanemo budni. To je odločitev ljubezni, da bivamo v času in v polnosti živimo v njem.

Apostol zato tesaloniško skupnost poziva, naj skupaj budno spremljajo in se odrečejo vsakršni zdolgočasenosti in ravnodušnosti. V času, ko človeštvo še posebej potrebuje svetlobo, imajo tisti, ki ne pripadajo noči, nalogo, da razsvetljujejo odnose med ljudmi, in sicer z nenehnim darovanjem sebe, da bi z vero, ljubeznijo in upanjem naredili vidno navzočnost Vstalega, kakor piše Pavel (prim. 1 Tes 5,8).

In še: gojiti moramo tesnejši in pristnejši odnos z Bogom, se poglabljati v svoje srce, najti trenutke pogovora v molitvi, udejanjati njegovo besedo, ki prav tej luči omogoča, da zasije.

»Vsi ste otroci luči in otroci dneva, nismo otroci noči in ne teme.«

Včasih se morda navadimo živeti v temi svojega srca ali se zadovoljimo s številnimi umetnimi lučmi, različnimi obljubami sveta o sreči, vendar nas Bog vsak trenutek znova kliče, naj naredimo vse, da bi njegova luč zasijala v nas, in naj znamo pozorno opazovati ljudi in dogodke, da bi v njih dojeli vezenine svetlobe.

Prizadevati si moramo, da se nenehno odločamo za novo rojstvo, da se odločamo iz teme prehajati v svetlobo. »Kajti kristjan ne more bežati pred svetom, se skrivati ali imeti vero za zasebno zadevo,« piše Chiara Lubich. »Kristjan živi na svetu, ker je za vse ljudi odgovoren in poslan zanje, da jim je luč, ki razsvetljuje. Tudi ti imaš to nalogo, in če je ne izvršuješ, si tako nekoristen kot sol, ki je izgubila svoj okus, ali kot luč, ki je otemnela /…/ Kristjanova naloga je torej omogočiti, da iz njega sije luč, ki prebiva v njem, in biti “znamenje” te Božje navzočnosti med ljudmi.«[1]

»Vsi ste otroci luči in otroci dneva, nismo otroci noči in ne teme.«

Bog je luč in lahko ga najdejo tisti, ki ga iščejo z iskrenim srcem. Ne glede na to, kaj se zgodi, ne bomo nikoli ločeni od njegove ljubezni, saj smo njegovi otroci. Če smo o tem prepričani, nas dogodki, ki nas lahko vznemirijo, ne bodo presenetili ali ohromili.

Letošnji potres v Turčiji in Siriji, ki je zahteval več kot 50.000 življenj, je obrnil na glavo življenje milijonov ljudi. Tisti, ki so katastrofo preživeli, celotne skupnosti tam in v drugih državah, so bile točke luči, ki so si prizadevale za takojšnjo pomoč in lajšale življenje tistim, ki so izgubili bližnje, domove, vse.

Tema ne more nikoli premagati tistih, ki se odločijo živeti v luči in jo ustvarjati. Za nas kristjane to pomeni življenje s Kristusom med nami in ta njegova navzočnost omogoča, da odpiramo koščke življenja, ki nam vrača upanje in nam še naprej daje, da prebivamo v Božji ljubezni.

Pripravili Patrizia Mazzola in ekipa besede življenja

[1] Ch. Lubich, Beseda življenja za avgust 1979.