»Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21)
Jezus je vstopil v Jeruzalem in ljudje so ga razglašali za “Davidovega sina”. Ta kraljevski naziv Matejev evangelij pripisuje Kristusu, ki je prišel oznanit skorajšnji prihod Božjega kraljestva.
V teh okoliščinah poteka poseben dialog med Jezusom in skupino ljudi, ki mu postavljajo vprašanja. Nekateri so herodovci, drugi farizeji, dve skupini z različnimi mnenji o moči rimskega cesarja: sprašujejo ga, ali meni, da se sme plačevati davek cesarju ali ne. Hočejo ga prisiliti, da bi se postavil na cesarjevo stran ali proti njemu, in tako bi ga lahko česa obtožili.
Jezus pa odgovori z drugim vprašanjem, in sicer, katera podoba je odtisnjena na kovancu, ki je v obtoku. Ker je podoba cesarjeva, odgovori:
»Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«
Toda kaj je treba dati cesarju in kaj Bogu?
Jezus opozori na prvenstvo Boga: kakor je na rimskem kovancu odtisnjena cesarjeva podoba, tako je v vsakem človeku odtisnjena Božja podoba.
Že rabinsko izročilo trdi, da je vsak človek ustvarjen po Božji podobi,[1] in pri tem uporablja primer podobe, odtisnjene na kovancih: »Ko človek kuje kovance z istim modelom, so vsi enaki, toda Kralj kraljev, Sveti, ki naj bo blagoslovljen, je vsakega človeka skoval z istim modelom kot prvega človeka, a nihče ni enak svojemu tovarišu.«[2]
Samo Bogu lahko torej v celoti damo sebe, samo njemu pripadamo in v njem najdemo svobodo in dostojanstvo. Nobena človeška oblast ne more zahtevati enake zvestobe.
Če je kdo, ki pozna Boga in nam lahko pomaga, da mu namenimo njegovo pravo mesto, je to Jezus. Zanj »ljubiti pomeni spolnjevati Očetovo voljo, tako da mu damo na razpolago svojega duha, svoje srce, svoje moči, življenje sámo: on se je popolnoma prepustil načrtu, ki ga imel z njim Oče. Evangelij nam ga kaže vedno in popolnoma obrnjenega k Očetu /…/ Tudi od nas zahteva isto: ljubiti pomeni spolnjevati voljo Ljubljenega, brez polovičarstva, z vsem svojim bitjem /…/ V tem se od nas zahteva največja korenitost, kajti Bogu ni mogoče dati manj kot vse: vse srce, vso dušo, vse mišljenje.«[3]
»Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«
Kolikokrat se srečujemo z dilemami, s težkimi odločitvami, zaradi katerih smo v nevarnosti, da bomo zdrsnili v skušnjavo lahkih izgovorov. Tudi Jezus je na preizkušnji pred dvema ideološkima rešitvama, a njemu je jasno: prednost ima prihod Božjega kraljestva in prvenstvo ljubezni.
Dovolímo, da nas ta beseda sprašuje: ali je naša srca osvojila slava, bleščeča kariera; ali občudujemo uspešne ljudi, različne vplivneže? Ali morda dajemo stvarem tisto mesto, ki pripada Bogu?
Jezus nam s svojim odgovorom predlaga kvalitetni preskok in nas vabi k resnemu in poglobljenemu razločevanju o naši lestvici vrednot.
Na dnu naše vesti lahko slišimo glas, ki je včasih nežen in ga morda preglasijo drugi glasovi. Vendar ga lahko prepoznamo: to je glas, ki nas spodbuja, da neutrudno iščemo poti bratstva, in nas vedno opogumlja, da obnavljamo to izbiro, tudi za ceno tega, da gremo proti toku.
To je osnovna naloga, da bi zgradili temelje pristnega dialoga z drugimi, da bi skupaj našli ustrezne odgovore na zapletenost življenja. To ne pomeni, da se izogibamo osebni odgovornosti do družbe, temveč da se ponudimo za nesebično služenje skupnemu dobremu.
Dietrich Bonhoeffer je v času prestajanja zaporne kazni zaradi državljanskega upora proti nacizmu, ki se je končala z njegovo usmrtitvijo, svoji zaročenki pisal: »Ne mislim na vero, ki beži pred svetom, ampak na vero, ki vztraja v svetu ter ljubi in ostaja zvesta zemlji kljub vsem stiskam, ki nam jih prinaša. Najin zakon mora biti “da” Božji zemlji, v naju mora okrepiti pogum, da delava in ustvarjava nekaj na zemlji. Bojim se, da bodo kristjani, ki si upajo stati na zemlji samo z eno nogo, samo z eno nogo stali tudi v nebesih.«[4]
Pripravili Letizia Magri in ekipa besede življenja
[1] Prim. 1 Mz 1,26.
[2] Mišna sanhedrin 4,5.
[3] Ch. Lubich, Beseda življenja za oktober 2002.
[4] Dietrich Bonhoeffer, Maria von Wedemeyer, Lettere alla fidanzata. Cella 92 (Pisma zaročenki. Celica 92), Queriniana, Brescia 1992, str. 48.