»Vsak dan ti bom prepeval slavo, hvalil bom tvoje ime na vekov veke.« (Ps 145 [144],2)
Beseda iz Svetega pisma, ki nam je ta mesec predlagana, da bi nam pomagala na naši poti, je molitev. Gre za vrstico iz Psalma 145. Psalmi so skladbe, v katerih odseva individualna in kolektivna verska izkušnja izraelskega ljudstva na njegovi zgodovinski poti in v različnih preizkušnjah njegovega bivanja. Molitev, ki je postala poezija, se dviga h Gospodu kot žalovanje, prošnja, zahvala in hvalnica. V tem dihanju je vsa raznolikost čustev in odnosov, s katerimi človek izraža svoje življenje in svoj odnos z živim Bogom.
Temeljna tema psalma 145 je Božje kraljevanje. Psalmist na podlagi svoje osebne izkušnje poveličuje Božjo veličino: »Velik je Gospod in nadvse hvale vreden« (v. 3); slavi njegovo dobroto in njegovo ljubezen do vseh: »Gospod je dober vsakomur, usmiljen je z vsemi svojimi deli« (v. 9); priznava njegovo zvestobo: »Gospod je zvest v vseh svojih besedah« (v. 13b), in gre tako daleč, da v pesem vesolja vključi vsako živo bitje: »Vse živo naj slavi njegovo sveto ime na vekov veke« (v. 21).
»Vsak dan ti bom prepeval slavo, hvalil bom tvoje ime na vekov veke.«
Sodobni človek pa se včasih počuti izgubljenega in ima vtis, da je prepuščen samemu sebi. Boji se, da zgode in nezgode njegovih dni vodi naključje, v zaporedju dogodkov brez smisla in namena.
Ta psalm prinaša pomirjujoče oznanilo upanja: »Bog je stvarnik neba in zemlje, je zvesti varuh zaveze, ki ga povezuje z njegovim ljudstvom, je tisti, ki prinaša pravico zatiranim, daje kruh, ki nahrani lačne, in osvobaja jetnike. On je tisti, ki odpira oči slepim, ki dviguje padle, ki ljubi pravične, varuje tujca, podpira siroto in vdovo.«[1]
»Vsak dan ti bom prepeval slavo, hvalil bom tvoje ime na vekov veke.«
Pričujoča beseda nas najprej vabi, da negujemo svoj osebni odnos z Bogom, tako da brez zadržkov sprejemamo njegovo ljubezen in usmiljenje ter pred skrivnostjo prisluhnemo njegovemu glasu. V tem je temelj vsake molitve. A ta ljubezen nikoli ni ločena od ljubezni do bližnjega: ko posnemamo Boga Očeta in z dejanji ljubimo vsakega brata in sestro, zlasti zadnje, zavržene in najbolj osamljene, začutimo njegovo navzočnost v našem vsakdanjem življenju. Chiara Lubich, ki je bila povabljena, da zbranim budistom predstavi svojo krščansko izkušnjo, jo je povzela takole: »… bistvo moje izkušnje je v celoti v tej misli: bolj ko ljubiš človeka, bolj najdeš Boga. Bolj ko človek najde Boga, bolj ljubi človeka.«[2]
»Vsak dan ti bom prepeval slavo, hvalil bom tvoje ime na vekov veke.«
Obstaja pa še en način, kako ga najdemo. V zadnjih desetletjih se je človeštvo na novo zavedelo ekološkega problema. Gonilna sila teh sprememb so zlasti mladi, ki predlagajo treznejši življenjski slog ter premišljujemo o razvojnih modelih, se zavzemamo za pravico vseh prebivalcev planeta do čiste vode, hrane in zraka ter iščemo alternativne vire energije. Tako lahko ljudje ne le obnovijo svoj odnos z naravo, ampak tudi slavijo Boga, saj so z začudenjem odkrili njegovo nežnost do vsega stvarstva.
To je izkušnja Venanta M., ki se je kot otrok v rodnem Burundiju zbujal ob zori ob petju ptic in hodil v šolo več deset kilometrov po gozdu; počutil se je v popolnem sozvočju z drevesi, živalmi, potoki, hribi in s svojimi vrstniki. Narava mu je bila blizu, še več, počutil se je kot živ del ekosistema, v katerem so ustvarjena bitja in Stvarnik v popolni harmoniji. To zavedanje je postalo hvalnica, ne le posameznega trenutka, temveč celotnega dneva.
Nekateri bi se lahko vprašali: Kaj pa v naših mestih? »V naših betonskih velemestih, ki jih je sredi vrveža sveta zgradila človeška roka, je narava le redko rešena. In vendar, če hočemo, je dovolj že pogled na modro nebo, ki ga zagledamo med vrhovi nebotičnikov, da nas spomni na Boga; dovolj je sončni žarek, ki vedno prodre tudi med zaporniške rešetke; dovolj je cvet, travnik ali otroški obraz …«[3]
Pripravili Augusto Parody Reyes in ekipa besede življenja
[1] Janez Pavel II., Splošna avdienca, 2. julija 2003, razlaga psalma 145.
[2] M. Vandeleene, Jaz, brat, Bog v misli Chiare Lubich, Città Nuova, Rim 1999, str. 252.
[3] Ch. Lubich, Conversazioni, in collegamento telefonico, ur. Michel Vandeleene (Opere di Chaira Lubich 8,1; Città Nuova, Rim 2019), str. 340.