»Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.« (Mt 5,9)
Matejev evangelij je napisal kristjan, ki izhaja iz judovskega okolja tistega časa, zato je v njem veliko izrazov, značilnih za tedanje kulturno in versko izročilo.
V petem poglavju Jezusa kaže kot novega Mojzesa, ki gre na goro, da oznani bistvo Božje postave: zapoved ljubezni. Evangelij nam pravi, da Jezus sedi, kot učitelj, da bi bilo to učenje slovesno.
A ne samo to: Jezus tudi prvi pričuje za to, kar oznanja. To je zelo očitno, ko razglaša blagre, program vsega svojega življenja. V njih se razkriva korenitost krščanske ljubezni, z njenimi sadovi blagoslova in polnega veselja, prav blaženosti.
»Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.«
V Svetem pismu mir, hebrejsko šalom, nakazuje stanje, v katerem je oseba skladna s samo seboj, z Bogom in s tem, kar jo obdaja. Še danes to besedo uporabljamo kot pozdrav, kot željo po polnem življenju. Mir je predvsem Božji dar, je pa zaupan tudi naši privolitvi.
Med vsemi blagri ta namreč zveni kot najbolj dejaven, saj nas vabi, da izidemo iz brezbrižnosti in postanemo snovalci sloge, začenši pri nas samih in okoli nas, tako da uporabljamo razum, srce in roke. Od nas terja zavzetost, da skrbimo za druge, da zdravimo rane in osebne ter družbene pretrese, ki jih je povzročila sebičnost, ki razdvaja, in da spodbujamo vsak napor v tej smeri.
Kakor Jezus, Božji Sin, ki je dopolnil svoje poslanstvo, ko je dal življenje na križu, da bi ponovno zedinil ljudi z Očetom in na zemljo ponovno prinesel bratstvo. Zato je vsak, ki gradi mir, podoben Jezusu in ga kakor Jezusa prepoznavajo kot Božjega otroka.
»Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.«
Kakor Jezus lahko tudi mi vsak dan spreminjamo v “dan miru”, tako da končamo majhne ali velike vojne, ki se vsakodnevno bijejo okoli nas. Da bi te sanje uresničili, je pomembno, da snujemo mreže prijateljstva in solidarnosti, da v pomoč ponudimo roko, a tudi, da jo sprejmemo.
Denise in Alessandro pripovedujeta: »Ko sva se spoznala, nama je bilo lepo biti skupaj. Poročila sva se in na začetku je bilo zelo lepo, tudi zaradi rojstva otrok. Sčasoma pa so se začeli vzponi in padci, med nama ni bilo več nobenega pogovora, temveč je bila vsaka stvar vzrok za nenehno prerekanje. Odločila sva se, da ostaneva skupaj, a še naprej sva se zapletala v iste napake, zamere in spore. Nekega dne nama je prijateljski par predlagal, da se udeleživa tečaja za pomoč parom v težavah.[i] Tam nisva našla samo strokovno podkovanih oseb, ampak “družino družin”, s katero sva delila najine težave: nisva bila več sama! Znova se je prižgala luč, a to je bil šele prvi korak: ko sva prišla domov, ni bilo lahko in od časa do časa se še ujameva v iste zanke. Pomaga pa nama to, da skrbiva drug za drugega in si prizadevava za nove začetke in za to, da ostajava v stiku z najinimi novimi prijatelji, da gremo skupaj naprej.«
»Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.«
Mir, Jezusov mir, kakor pravi Chiara Lubich, »zahteva od nas novo srce in nove oči, da bi ljubili in v vseh videli kandidate za vesoljno bratstvo«.
Dodaja pa še: »Lahko se vprašamo: “Tudi v prepirljivih sosedih v bloku? Tudi v kolegih v službi, ki zavirajo moje napredovanje? Tudi v tistih, ki se bojujejo v drugi stranki ali v nasprotnem nogometnem moštvu? Tudi v tistih, ki so druge vere, kakor je moja, ali pripadajo drugemu narodu?” Da, vsak mi je brat in sestra. Mir se začenja prav tu, v odnosu, ki ga znam vzpostaviti z vsakim svojim bližnjim. “Zlo se rojeva v človekovem srcu,” je zapisal Igino Giordani, in “da bi odstranili nevarnost vojne, je treba odstraniti duha napadalnosti, izkoriščanja in sebičnosti, iz katerega izhaja vojna: treba je preoblikovati vest.”[ii] /…/ Svet se bo spremenil, če se bomo spremenili mi /…/ Če bomo poudarjali predvsem tisto, kar nas združuje, bomo lahko pomagali ustvarjati miselnost miru in skupaj delali za dobro človeštva /…/ Prav ljubezen na koncu zmaga, ker je močnejša od vsega drugega. Poskusimo v tem mesecu živeti tako, da bi bili kvas za novo kulturo miru in pravičnosti. Videli bomo, kako se bo v nas in okoli nas znova rodilo novo človeštvo.«[iii]
Letizia Magri
[i] Prim. 10 anni di “Percorsi di luce”, na: https://www.focolare.org/famiglienuove.
[ii] I. Giordani, L’inutilità della guerra, Rim 22003, str. 111.
[iii] C. Lubich, Beseda življenja za januar 2004.