Chiaro so leta 1950 povabili, naj napiše poročilo o tem, kar je pod njeno pobudo ustvarilo dvome, sumničenje in obsodbe v mirnem podeželskem mestu Trentu, a se je tudi že širilo na jug po polotoku. Napisala je tako imenovano ‘naivno razpravo’, od koder je tale odlomek.
Trento, 1950
Biti eno z bratom je pomenilo, da absolutno in za vedno pozabimo nase. Da se ne najdemo več. Pomenilo je izgubiti vse, tudi svojo dušo, da bi živeli bolečine in veselje drugega in tako pokazali Jezusu svojo ljubezen: biti križani z njim, živim v bratu, in biti z njim veseli.
Brat je bil naš samostan, kjer se je duša lahko vedno znova zbrala. Brat je bil naša pokora, mrtvenje, kajti ljubiti ga je pomenilo popolno smrt jaza …
Opažale smo, da je to “vstopanje” v brata vodilo k prerojenju brata. Samo ljubezen je pomembna. In tako, ker smo se čutili greh z bratom grešnikom, zmota z bratom v zmoti, lakota z lačnim bratom, izobčeni z izobčenim bratom, je Življenje, ki je bilo v nas, prehajalo nanj in brat nas je vzljubil.
Znova je zagledal Luč, ker je čutil ljubezen, in v luči upanje, ki je odganjalo obup, in ljubezen do nas in do vseh. Jezusov Duh je preplavljal nov ud njegovega skrivnostnega telesa.
Pomenilo je podoživljati Jezusovo Življenje. Ga nadaljevati. Kakor je on postal eno z nami, da bi nas pripeljal k Očetu, tema z nami temami, da bi nam dal luč, greh z nami grešniki, bolečina z nami razbolelimi, smrt z nami mrtvimi, da bi nam dal življenje in storil, da bi vstali z njim, Vstalim, tako je bilo naše življenje v stiku z vsakim bratom, ki nam je prihajal naproti.
Postati on (brat) kot Jezus, da bi on postal mi. Da bi mu tako dali polnost veselja, ki ga je nam dajala skupnost v medsebojni ljubezni.
Chiara
