Božič, močan, pogumen, ne mlačen, božič “družine”, velike kot je človeštvo
Vsi eno! To je cilj.
Nekega dne se je nebo odprlo, ker se je Beseda učlovečila, je rastla, učila, delala čudeže, zbrala učence, ustanovila Cerkev in pred smrtjo rekla Očetu: »Da bi bili vsi eno«.
Ni se usmerila k ljudem: morda je ne bi razumeli. Obrnila se je k Očetu, kajti vez te edinosti je Bog in po njem prejmemo milost, da bi bili med seboj eno.
Vemo, da smo bratje, vemo, da nas veže vez, a ne delujemo kot bratje. Hodimo drug mimo drugega, ne da bi se pogledali, ne da bi se ljubili. V čem je torej naše bratstvo?
Bog (…) hoče, da odpremo oči in se pogledamo in si pomagamo in se ljubimo!
Krivda je naša. Pozabili smo na bistveno. Oči nam zastirajo dobrine, posli, čustva, osebne ideje, sebičnost. Vse je postavljeno pred Boga.
Bog je. Da, tudi Bog obstaja, a eden med mnogimi rečmi. Nanj se spomnimo ob določenih trenutkih, ko ga potrebujemo.
Kot kristjani moramo živeti drugače. Boga moramo postaviti na njegovo mesto in umakniti pred njim vse.
In on nas bo naučil, kako moramo živeti. Ponavljal nam bo svojo besedo: »Ljubite se!«
Tedaj se bo veliko stvari spremenilo. Moja družina bo človeštvo, kakor je rekel Jezus: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki poslušajo božjo besedo.«
Ko bomo hodili po poteh sveta, bomo zaznavali, da ljudje niso samo ljudje, marveč Božji otroci.
Vsi eno!
Iz zemlje moramo narediti eno samo družino, v kateri je pravilo vsakega pravila Ljubezen.
Chiara Lubich
(iz: Città Nuova – leto XVI – št. 24 – 25. decembra 1972)