Intervju s Chiaro Lubich
Pod močnim vplivom tragičnega atentata v Franciji, Nigeriji in drugod ponujamo intervju s Chiaro Lubich kmalu po zrušenju dvojčkov v New Yorku leta 2001, ker je zelo aktualen.
V. – Pred tako veliko tragedijo in pred takim absurdom, ki nas daleč presega, iščemo smisle. Kako odgovoriti na tolikšen strah in na tolikšno stisko?
O. – Ko sem nejeverno gledala, kako sta se zrušila dvojčka, se mi je pred to nečloveško veliko tragedijo, pred šokom velesile, ki nenadoma odkrije svoje šibke točke in se z roko dotakne razpadanja številnih gotovosti …, pred strahom nad možnim izbruhom vojne z nepredvidljivim razvojem, se mi je zdelo, kakor bi bila znova v Trentu sredi bombardiranj druge svetovne vojne. Vse se je rušilo in močno je v meni odmevalo vprašanje, ali obstaja kaj, kar nobena bomba ne more uničiti. Odgovor je bil pozitiven: da, obstaja. To je Bog, Bog, ki smo ga odkrivale kot Ljubezen. Silno odkritje nam je dajalo gotovost, da ne bo zapustil nas ljudi, da ni nikoli zunaj zgodovine. Ravno nasprotno, da zna pritegniti vse, kar se dogaja, k dobremu. Z roko sem se tega dotaknila in bilo je presenetljivo.
Vprašala sem se: Ali ni tako, da hoče Bog zdaj, na začetku 21. stoletja, ponoviti ta svoj veliki nauk in nam pomagati, da postavimo njega na prvo mesto v svojem življenju, ker nas prisili, da vse drugo postavimo v drugi plan? To mi govori o upanju in prihodnosti.
Zato ima zame vse, kar je za večino korak nazaj, drug pomen. Videla sem, da so začeli tako gledati na stvari tudi Američani. Tako mi pravijo tisti, ki živijo tam.
V. – Katera so konkretna znamenja te vizije?
O. – Vsekakor imamo konkretna znamenja! Izvedela sem za petnajstletnega fanta, ki je povedal tako: »Prizadelo me je zlo, ki ga povzroča tako dejanje. A poglej, koliko dobrega prihaja na dan. To je tekma v solidarnosti, ki je pred tem nisem nikoli videl.«
To pripisujem dejstvu, da so ti tragični dogodki še bolj zbližali ljudi z Bogom. Iz New Yorka mi še pišejo, in to vemo tudi prek televizije, da so videli, kako se je mesto popolnoma spremenilo, da so se razblinili zidovi ravnodušnosti v plaz konkretne pomoči, tolažbe, pripravljenosti narediti nekaj, s čimer bi olajšali bolečino drugih. Ganljivo je, pravijo, videti vse te ljudi, ki se pred sovražnostjo spontano obračajo k Bogu, in to v parlamentu, na trgih in povsod. Tako kažejo svoje prave korenine, ki so v veri.
Po našem mišljenju je to znak posebne poklicanosti te velike dežele. Večkrat sem bila v ZDA: so posebej poklicani k edinosti. Lahko rečemo, da so tam vsi narodi sveta. Tako zelo je več-verska, več-narodnostna, več-kulturna, da bi lahko predstavila svetu model edinosti.
V. – Vendar ne moremo zanikati, da raste protimuslimansko razpoloženje. V ZDA je bil tudi atentat s tem ozadjem. Kaj storiti, da bi se izognili tem ločitvam, čustvom, ki ves muslimanski povezujejo s kriminalom?
O. – Že nekaj časa je, kar smo v našem (pa ne samo v našem) gibanju ustvarili globoko edinost v Bogu z muslimani, in prav v ZDA z velikim gibanjem afroameriških muslimanov. Izvedela sem, da jim v tem trenutku pomaga prav to, da so zedinjeni z nami kristjani v prizadevanju, da vnašajo v svet vesoljno bratstvo.
Kristjani in muslimani se moramo prepoznati kot bratje. Vsi smo otroci Boga. Zato ravnajmo na tak način. Prav to je pot.
V. – Dobro poznate islam in pravite, da obstajajo muslimani, ki so vključeni v vaše Gibanje fokolarov?
O. – Seveda! Veliko jih je v Alžiriji, v Ameriki, Palestini. In v številnih drugih državah, v katerih živijo muslimani, v Afriki in Aziji.
V. – Kako je po vašem možno, da je toliko sovraštva v nekaterih muslimanskih fundamentalistih? Kaj naj storimo?
O. – Po mojem gre tu za Zlo z velikim tiskanim Z. Zato čutim globoko v sebi nekaj, kar je morda izvirno: zdaj se premikajo vse sile na politični ravni, med šefi držav itn. A tudi svet vere se mora premikati za dobro, se zediniti za dobro. To že dela. Sveti oče je na primer prejšnjo nedeljo z veliko močjo govoril in opazila sem, da vsi časopisi govorijo o tem, da Amerika ne sme popustiti pred sovraštvom. Nenehno ponavlja svoje pozive za mir. To dela na primer Svetovna konferenca verstev za mir. Nedavno je bilo v Barceloni srečanje več sto predstavnikov različnih verstev in Cerkva, ki ga je organizirala Skupnost sv. Egidija. Napisali so sporočilo, v katerem se obvezujejo delati za mir.
Naše Gibanje v svojem bolj političnem izrazu – imenuje se “Gibanje za edinost” – vnaša idejo o bratstvu, ki prinaša mir, prek občin, parlamentov – in to na veliko koncih sveta.
A to, kar delamo, je premalo. Vse bi morali okrepiti in posplošiti. Ne smemo pustiti, da dela samo politični svet. Molimo, da se ne bi ustvarjale nove tragedije, ker ne bi stopili na pravo pot, ki je v preudarnosti in zdravem čutu.
Imam zamisel: če bi vsi mi kristjani z novim poletom zaživeli novo evangelizacijo, kakor jo predstavlja papež, bi bila to prava rešitev, ker prinaša bratstvo, duha občestva – in ne samo med katoličane, ampak z dialogom med vse druge po svetu. Skratka, lahko bi našli pravo pot.
V. – Kaj lahko daje krščanstvo islamu v tem dialogu?
O. – Bratstvo, bratstvo. Božji načrt s človeštvom je prav bratstvo. Prav to je tudi popravek za izkrivljeno politiko, kar doživljamo tudi mi na Zahodu. Bratstvo, ki je možno tudi med ljudmi drugih verovanj in prepričanj, kajti bratska ljubezen je v genskem zapisu vsakega človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi.
V. – In vendar v tem trenutku živimo v ozračju vojne …
O. – Na žalost, res! Upali smo, da ne bo tako, a se zdi, da se stvari slabšajo.
V. – Kaj lahko stori človek z ulice, preprosti ljudje?
R. – Obstajajo že konkretne iniciative. Vem za italijansko mesto, ki se je ponudilo, da sprejme kot goste družine in otroke iz New Yorka in Washingtona, ki so postali sirote. Sami sprejemamo v enega od naših mestec blizu New Yorka osebe, ki potrebujejo pomoč. Na samem kraju vsi pomagamo vsakemu, s katerim se srečamo, in to na vse mogoče načine. Ljubezen je polna domišljije. Treba si je zavihati rokave.
V. – Za vas svet tudi v tej tragediji teži k edinosti?
O. – Teži k dobremu, k edinosti. Prav tako! Še več, glejte, protislovno – mi tukaj in naši iz Gibanja v ZDA, si pravimo iste stvari. Naš ideal je boljši, bolj zedinjen svet. Pravimo si: Tu se protislovno vrata na široko odpirajo, da bi prej prišli do edinosti.
