Čemu koristi vojna?

Objavljamo odlomek iz znane knjige, ki jo je leta 1953 napisal Igino Giordani in je bila ponatisnjena leta 2003: Nekoristnost vojne. »Če hočeš mir, pripravljaj mir«: politični poduk, ki nam ga ponuja v tej knjigi, lahko povzamemo s tem izrekom.

Mir je rezultat projekta: projekta bratstva med narodi, solidarnosti z najšibkejšimi, medsebojnega spoštovanja. Tako gradimo pravičnejši svet, tako vojno postavimo ob stran kot barbarsko prakso, ki pripada temni fazi zgodovine človeštva. Od prve objave tega pisanja, ki je še danes zelo pomembno, v času, ko svet trgajo brutalni konflikti, je minilo veliko let. Zgodovina, nam pravi Giordani, bi nas lahko veliko naučila …

Vojna je umor ljudi na veliko, preoblečen v nekakšno sveto čaščenje, kot je bilo žrtvovanje prvorojencev bogu Baalu: in to zaradi groze, ki jo vliva, retorike, v katero se oblači, in interesov, ki jih vključuje. Ko bo človeštvo duhovno napredovalo, bo vojna postavljena ob krvave obrede, vraževerje čarovništva in fenomen barbarstva.

Vojna je pred človeštvom kot bolezen pred zdravjem, kot greh pred dušo: je uničenje in opustošenje, ki vpliva na dušo in telo, posameznike in skupnost.

Po Einsteinu bi moral človek sovražiti in uničevati: in vojna bi ga zadovoljila. Vendar ni tako: večina ljudi, celotni narodi, ne kažejo te potrebe. Vendar ga brzdajo. Razum in vera ga dodatno obsojata.

»Vse stvari hrepenijo po miru,« pravi sveti Tomaž. Tako vsi hrepenijo po življenju. Samo nori in neozdravljivi si lahko želijo smrti. In smrt je vojna. Ljudje je ne želijo; želijo si je manjšine, za katere telesno nasilje služi zagotavljanju ekonomskih prednosti ali celo za zadovoljevanje najslabših nagnjenj. Še posebej danes se vojna, s stroški, smrtnimi žrtvami in ruševinami, kaže kot »nekoristna morija«. Morija in dodatno brez koristi. Zmaga nad življenjem, ki postaja samomor človeštva.

[…] Človeška iznajdljivost, namenjena povsem drugačnim namenom, si je danes izmislila in uvedla vojna orodja s takšno močjo, da vzbudijo grozo v duši vsakega poštenega človeka, še posebej zato, ker ne vplivajo le na vojake, ampak pogosto še vedno zajemajo zasebne državljane, otroke, ženske, starejše, bolne, hkrati pa svete zgradbe in najslavnejše spomenike umetnosti! Kdo ne bo zgrožen nad mislijo, da bodo tako številnim nedavnim pokopališčem dodana nova in da bodo nove kadeče se ruševine vasi in mest nakopičile druge žalostne ruševine? Kdo se ne bi končno tresel ob misli, kako lahko uničenje novega bogastva, neizogibna posledica vojne, še poslabša gospodarsko krizo, ki muko skoraj vsem narodom, še posebej najskromnejšim razredom? [1]. […]

O nekoristnosti je znova govoril Pij XII. leta 1951: »Vsi so z enako energično jasnostjo pokazali svoj odpor do vojne in svoje prepričanje, da to ni in zdaj manj kot kdaj koli prej, orodje za reševanje sporov in ponovno vzpostavitev pravice. Pri tem lahko uspejo le svobodni in pošteni sporazumi. Če bi šlo za ljudske vojne – v smislu, da se odzivajo na želje in voljo ljudstva –, to ne bi bilo nikoli drugače, razen v primeru krivice, ki je tako očitna in tako uničujoča za bistvene dobrine ljudstva, da bi obrnila na glavo vest celotnega naroda.«[2]

Tako kot kuga služi kugi, lakota stradanju, tako vojna ubija: poleg tega uničuje sredstva za življenje. To je pogrebna industrija: tovarna ruševin.

Samo norec lahko upa, da bo imel korist od pokola: zdravje zaradi prerezanih žil, energijo zaradi pljučnice. Zlo proizvaja zlo, tako kot palma proizvaja datlje. In resničnost tudi na tem področju kaže praktično neosnovanost brezobzirnega aforizma, po katerem »cilj opravičuje sredstva«.

Cilj je lahko pravičnost, svoboda, čast, kruh: toda sredstva povzročijo takšno uničenje kruha, časti, svobode in pravičnosti, pa tudi človeških življenj, vključno z življenji žensk, otrok, starejših, nedolžnih vseh vrst, ki tragično izničijo sam predlagani cilj.

V bistvu vojna ne služi drugemu namenu, kot da uničuje življenja in bogastvo.

Igino Giordani, L’inutilità della Guerra, Città Nuova, Rim, 2003, (tretja izdaja), str. 3