Dokument iz 7. decembra 1973, ko je ustanoviteljica Gibanja fokolarov povedala podrobnosti izpred tridesetih let: 7. decembra 1943, datuma, ki ga imamo za začetek Gibanja fokolarov – Marijinega dela. Sledi besedilo in video posnetek v originalnem jeziku.
Prosili so me, naj se danes, 7. decembra ’73, ozrem na 7. december ’43, ki smo ga vedno imeli za uraden datum začetka gibanja.
Gre za mojo posvetitev Bogu.
Mislim, da bo najmlajšim in novim všeč, če opišem tisti preprosti dan. To bom poskušala storiti tako, da se bom ozirala na dejstvo, da je to Delo Gospodovo, in ne na mojo osebo.
Predstavljajte si zaljubljeno dekle; dekle, ki doživlja svojo prvo, čisto ljubezen, ki je še ni pokazala, toda v duši je že začela goreti. Razlika je le v tem, da ima tako zaljubljeno dekle na tej zemlji pred očmi podobo svojega ljubega; ta pa ga ne vidi, ga ne sliši, se ga ne dotika, ne zazna njegovega vonja s telesnimi, temveč z duševnimi čuti, po katerih je prodrla vanjo Ljubezen z velikim L in jo vso prevzela. In iz tega značilno veselje, ki se v življenju težko ponovi: skrivnostno, vedro in prekipevajoče veselje.
Kakšen dan pred 7. decembrom so mi svetovali, naj noč pred posvetitvijo prebedim pred križem, da bi se čim bolje pripravila na poroko z Bogom, ki naj bi se odvila v popolni tajnosti: seznanjeni smo bili samo Bog, jaz in spovednik.
Zvečer sem skušala bedeti na kolenih ob postelji, pred kovinskim križem, ki ga ima sedaj moja mati. Zdi se mi, da sem molila približno dve uri. Toda, mlada in le malo prepričana v nekatere načine molitve, ki so se kasneje pokazali, da niso v skladu z mojim poklicem, sem zaspala, potem ko sem opazila, da je križ ves rosen od mojega dihanja med molitvijo.
To dejstvo se mi je zdelo znamenje: križani, ki naj bi mu sledila, ne bi predstavljal toliko telesnih ran, ki so jih mnoge duhovnosti poudarjale, ampak duhovne bolečine (takrat še nisem poznala zapuščenega), duhovne bolečine, ki jih je izkusil Jezus.
Zjutraj sem vstala okrog petih. Oblekla sem najlepšo, čeprav skromno obleko in se napotila skozi mesto proti majhnemu zavodu.
Predhodno sem rekla mami, da moram k nekemu obredu, ki naj bi dolgo trajal.
Divjala je nevihta in morala sem si utirati pot tako, da sem pred sabo porivala dežnik. Tudi to neurje ni bilo brez pomena. Zdelo se mi je, da mi hoče povedati, da bo dejanje, ki sem ga bila namenjena izvršiti, naletelo na prepreke. Tisti naliv vode in nasprotnega vetra sta se mi zdela kot simbol nekoga, ki mi nasprotuje.
Ko pridem do zavoda, se prizor spremeni. Ogromna vrata se avtomatično odprejo. Občutek olajšanja in sprejema, skoraj kot razširjene roke Boga, ki me je čakal.
Cerkvica je bila lepo okrašena.
V ozadju je prevladoval kip Brezmadežne. Pred oltarjem, onstran ograje, je bil skrbno pripravljen klečalnik.
Duhovnik mi je predhodno rekel, naj mu prinesem zapečaten listek s prošnjo za neko milost, ki jo bom tisti dan gotovo prejela. Vzame ga. V njem sem prosila vero za drago osebo. Položi ga pod korporal in maša se začne.
Pred obhajilom sem za trenutek videla, kaj delam: s posvetitvijo Bogu sem prešla most, most za menoj se je porušil, ne bi se mogla več vrniti v svet. Da, kajti moja posvetitev ni bila samo obrazec, ki sem ga zatem prebrala pred dvignjeno evharistijo:”Zaobljubim se ti v popolni in trajni čistosti,” bilo je nekaj drugega.
Poročila sem se. Poročila sem se z Bogom. To pa ni pomenilo samo čistost, odpoved človeški poroki, ampak zapustiti vse: starše, študij, šolo, razvedrilo, vse kar sem do sedaj ljubila v svojem majhnem svetu.
Spominjam se, da je bil hip, v katerem sem se zavedla, kaj počenjam, bliskovit, kratek, vendar tako močan, da je na molitvenik kanila solza.
Maša je končala v tišini. [la sem v klop in pokleknila.
Duhovnik se je preoblekel in pokleknil nekaj klopi za menoj. Sledila je dolga zahvala.
Potem se mi je duhovnik približal in rekel:”Vi boste krvava nevesta.”
Čeprav sem bila hvaležna za vsako besedo, nisem čutila uglašenosti med njegovimi besedami in občutkom v moji duši. Tiste besede:”krvava nevesta” so se mi zdele obrazec iz preteklosti, neprimeren zame. In moje srce je odvrnilo:”Ne, jaz sem božja nevesta.” Nevesta tistega Boga, ki se je kasneje razodel kot zapuščeni: kri vsekakor, toda kri duše.
Zdi se mi, da sem celo pot do doma pretekla. Ustavila sem se, zdi se mi, le blizu škofije in kupila tri rdeče nageljne za križanega, ki me je čakal v sobi. Bili so znamenje najinega skupnega praznika.
To je vse. Pred tridesetimi leti.
Pred dnevi sem se ob spominu na ta datum ganila, ko sem pomislila na srečo tistega dne.
Zgodbo, ki sledi, vsi več ali manj poznate: trideset let… kot pravi naša stara pesem “bridkosti, trpljenja, ljubezni in sreče. Gospod, to ponavljam tudi danes z vami, sprejmi moje rože.”
Nekdo me je te dni vprašal, če bi se vrnila. Odgovorila sem (čeprav se zavedam, da bi lahko vse storila bolje): Ne, preveliko je tisto, kar se je v teh tridesetih letih zgodilo in morda se tega ne zavedajo vsi.
Na cerkveno drevo je bila vcepljena cvetoča vejica, ki je že Cerkev. Zgodilo se je, niso važni instrumenti, ki jih je Bog uporabil. Važna je Cerkev. Kristus je postavil za skalo Petra, a mi reveži, majhni, imamo srečo, da jo v tem dvajsetem stoletju bogatimo z novo lučjo, z novim razcvetom. Vse to pa se je zgodilo zaradi sodelovanja z milostjo tistih, ki so k temu prispevali; predvsem zaradi karizme, talenta, s katerim smo morali trgovati in tudi zaradi naših slabosti, naše naivnosti in pomanjkljivosti. Ne zato, ker bi bile slabosti in naivnosti same po sebi dobre, pač pa zato, ker smo vedno verovali, da je vse, kar se zgodi, v dobro (za tiste, ki ljubijo Boga). Slabosti, naivnosti, pomanjkljivosti so postale koristna snov za božje Delo, poleg tega, da so bila naša največja moč kot pravi Pavel, ki se z njimi hvali. Pred ljudmi so postale dokaz, da je to Delo božje.
Do te vcepitve pa bi lahko ne prišlo. Bili smo svobodni. Zdi se mi torej pametno, da si ne želim nazaj, temveč da se zahvalim Bogu, česar ne bomo nikoli uspeli na njemu dostojen način, za teh trideset let.
V teh dneh sem večkrat razmišljala: če bi umrla, bi šla v drugo življenje vesela, da sem prispevala k božjemu Delu, ki bo ostalo, ker je Cerkev, tudi za menoj.
Čeprav je potrebno, da nas vedno spremlja njegova roka, ker še vedno lahko vse pokvarimo.
Toda, danes je 7. december ’73.
Kratek postanek za pogled nazaj. Sedaj pa naprej. Kdo ve, kaj nas še čaka. Gotovo bo vse samo ljubezen. Še s tako rožnatimi predvidevanji si 7. decembra ’43 ne bi mogla zamišljati tega, kar vidim danes.
Hvala Bogu, slava Mariji, kraljici kraljestva, ki je – brez metafore – zajelo svet.
