2. junija 2000 je potekala prva konferenca na temo “Komunikacija in edinost”, na kateri je Chiara Lubich prisotnim predlagala model “velikega komunikatorja”: Jezusa v trenutku zapuščenosti, srednika med človeštvom in Bogom. Nato je naštela vodilna načela komunikacije, ki se navdihuje v karizmi edinosti.
Ni mogoče namreč, da bi novo komunikacijo predložil kdo od zgoraj, kaka mednarodna agencija ali ustanova. Nastala bo iz življenja komunikatorjev, katerih vzor je Bog ljubezen, ki sporoča in je kot primer profesionalnih odnosov.
In prav pri njem poskušajo črpati tisti med nami, ki delajo na področju komunikacije.
Iz svojih življenjskih izkušenj so potegnili izviren način komuniciranja. Tukaj ga predstavljamo kot majhen prispevek, ki ga ponujamo skupnemu poglabljanju teh dni.
Prva misel: zanje je komuniciranje bistveno. Težnja, da bi živeli evangelij v vsakdanjem življenju na primer, sama izkušnja Besede življenja, je bila vedno in je neločljivo povezana z njenim komuniciranjem, s pripovedovanjem narejenih korakov in sadov, saj je zapovedano, da moramo ljubiti drugega kakor same sebe. Mislimo, da je tisto, kar ne povemo drugim, izgubljeno. Tako se iz življenja prižge luč za pripovedovalca in za poslušalca in zdi se, da se ta izkušnja postavi v večnost. Imamo skoraj nekakšno poklicanost, da komuniciramo.
Druga misel: za komunikacijo moramo “postajati eno” – kakor pravimo – s poslušalcem. (…)
Tretja misel: poudariti pozitivno. Vedno je bilo za nas značilno, da osvetlimo tisto, kar je dobrega. Prepričani smo, da je veliko učinkoviteje, če pokažemo na dobro, če vztrajamo pri dobrih stvareh in pozitivnih perspektivah, kot pa če se ustavljamo pri negativnem, čeprav je dolžnost nosilcev odgovornosti, da v primernem trenutku govorijo o napakah, omejenostih in krivdah.
Končno: pomemben je človek, ne sredstvo obveščanja, ki je samo pripomoček. Da bi prinašali edinost, je najprej potrebno tisto nujno sredstvo, človek, novi človek, če povemo z besedami svetega Pavla, ki je sprejel Kristusovo vabilo, naj bo kvas, sol in luč sveta.
Chiara Lubich
(Chiara Lubich, La dottrina spirituale, Mondadori 2001, str. 342-3)
