Ob peti obletnici smrti Chiare Lubich je potekal na univerzi La Sapienza v Rimu stokovni posvet, na katerem so pregledali njeno kulturno vizijo: luč karizme edinosti v službi humanističnih in znanstvenih disciplin odpira nove perspektive v misli in konkretnem življenju.
»Vse, kar delaš, moraš hoteti za drugega,« je dejala Micaela Gliozzi, raziskovalka v farmaciji iz Kalabrije. »Delam na predkliničnem raziskovanju, torej ne gre samo za rezultat, ampak sem vedno usmerjena k pomenu, ki ga ima raziskovanje za človeka, ki je pred menoj.«
Felipe De Mato Miller, filozof iz Porto Alegre: »Hvaležen sem Chiari Lubich, ker je podarila svojo karizmo, s katero me je navdihnila, da sem v svoji disciplini (epistemologija) razvil novo razvojno pot o relacionalni in družbeni razsežnosti spoznavanja.«
Lina O’Bankien iz Indije dela na ekonomskem področju in pogosto sodeluje z vlado. Problem korupcije ni presenečenje, a »odkrila sem, da tudi jaz lahko prispevam k uresničenju boljšega sveta skupaj z drugimi, ne sama. V očitnem primeru se nisem uklonila zahtevi po korupciji, ampak sem se še naprej ukvarjala s stranko in na koncu je ta spremenila mišljenje. Seveda je bilo za to potrebno več časa, a na koncu smo uspeli!«
Torej epistemologija, učinkovanje na kardiovaskularne bolezni, boj proti korupciji: kaj povezuje te tri vsebine ? Pripadajo nekaterim raziskovalcem, diplomantom, študentom in profesorjem z vseh strani sveta, ki so se ob peti obletnici smrti Chiare Lubich udeležili mednarodnega srečanja “Chiara Lubich: karizma zgodovina kultura” v Rimu 14. marca in se je nadaljevalo 15. marca v Castelgandolfu Skupno jim je odkritje duhovnosti, ki lahko spodbudi vsak poklic in vsako misel.
Na srečanju, ki se je začelo v veselju nad novim papežem, se je zbralo več kot 600 strokovnjakov. Razveselili so se papeževega poziva k bratstvu. Ta izraz je domač fokolarinom zaradi podobnosti z njihovim poslanstvom, saj je bratstvo zajeto v Jezusovo molitev “da bi bili vsi eno” (Jn 17,21). Svoja pozdrava sta na srečanje poslala tudi predsednik italijanske republike Giorgio Napolitano in kardinal Gianfranco Ravasi.
Chiara je imela veliko strast: študij, ki ga je pustila, ko je “odnesla knjige na podstrešje”, da bi šla za Bogom in spremljala nastajajoče Gibanje. Toda karizma, ki ji je bila zaupana, je zacvetela tudi v kulturnem vidiku, česar ne dokazujejo samo njeni številni nazivi doktorice znanosti, ampak prav več sto učenjakov, ki so se udeležili tega srečanja. Čeprav so šele začeli poglabljati nove vidike razmišljanja, kakor povedo organizatorji srečanja iz Študijskega centra gibanja, torej iz Šole Aba, se že začenjajo kazati odrazi na sodobne teme : okoljsko vprašanje, ekonomija v času skupnih dobrin, zakonodaja in vozli politike so okolja, ki so jih tokrat izbrali.
Sedanja okoljska vprašanja je predstavil filozof znanosti Sergio Rondinara kot v bistvu antropološko krizo, ki se bo rešila tedaj, ko bo človek znova osvojil pomen svojega odnosa z naravo kot biti-v-daru. Ekonomist Luigino Bruni pa je pregledal občestveno ekonomijo kot novo stran v karizmatični zgodovini, v kateri lahko premagamo ‘tragedijo skupnih dobrin’. To je, ko individualni interes prevlada nad skupnim dobrim. Bruni je nakazal v skrbi za odstranitev revščine eno od glavnih poti, po kateri je treba kreniti. O pravosodju in politik sta spregovorila pravnica Adriana Cosseddu in politolog Antonio Baggio.
Korenina razmišljanj, ki so jih predstavili ta dan, prav gotovo izhajajo iz teološke in filozofske razsežnosti, o čemer sta obširneje spregovorila v svojih poročilih profesor Piero Coda in sociologinja Vera Araujo. Posebej Coda je zelo konkretno spregovoril o “središču” nauka Chiare Lubich, o zapuščenem Jezusu, »rani, ki je v tistih letih [strahotah druge svetovne vojne in totalitarizmov op.pr.] na skrivnem pritegnila željo po resnici in pravici mož in žena (Bonhoeffer, Stein, Weil), ki v vsej krutosti izkušajo tragične posledice smrti Boga … in neizogibno drvi v smrtni boj in smrt človeka.«
Maria Voce je bila ganjena, saj je prav v učilnicah te univerze prvič prišla v stik s Chiarinim idealom, za katerega se je odločila izgubiti vse v svojem življenju. Vrnila se je tja kot predsednica Gibanja, prva za ustanoviteljico. Govorila je o “vstajenjski kulturi”, kakor jo je označila tudi Chiara, o kulturi, ki je sad raziskovanja sodobnega človeka: »to raziskovanje je občasno polno trpljenja in temačno, spominja na noč celotne dobe in skupnosti, česar je bila Chiara sama deležna v zadnjem obdobju svojega zemeljskega življenja. Hkrati pa je v tem raziskovanju vedno odkrivala obetajočo odprtost, zaradi česar je bilo mogoče vnaprej okusiti nastanek kulture, prepojene z lučjo, ki skrivnostno, a resnično izhaja prav iz smrti v Življenje.«
Spregovorili so še ambasador Unesco Savoia, nekateri akademiki tujih univerz (Lombardi iz Maracaiba, Gabriel z Dunaja, Pearce iz New Yorka) in italijanskih univerz (Amaldi iz Milana, Scaraffia iz La Sapienza v Rimu). Tudi rimski župan Alemanno, ki je istega dne, 14. marca, na postaji podzemne železnice B1 “Libia” postavil obeležje Chiari Lubich in s tem poudaril njeno povezanost z večnim mestom.
Vtis tega bogatega dneva je izrazil Brendan Leahy, novi irski škof iz Limericka in član Šole Aba za ekleziologijo: »Številni danes razmišljamo o življenju in nauku žene, ki je prejela karizmo. Morda šele danes začenjamo razumevati njeno globino. Ko sem znova v tem okolju prisluhnil stvarem, ki jih je Chiara povedala v teku let, je čutiti drugačno težo, odkrivamo povezave in vidimo, kako aktualno je njeno sporočilo v pogledu edinosti: skrivnost zapuščenega Jezusa, ki odpira Boga, odpira človeka nam. Vstopamo v novo zgodovinsko dobo, ko se samo krščanstvo prenavlja s karizmami, stopamo naproti obetajoči prihodnosti. Negativno obstaja in treba ga je priznati, a nima zadnje besede.«
Vir: www.focolare.org
